Konkretne podpore za trajnostni razvoj

Nagrado je prejel za svoje konkretno, večdesetletno in trajnostno podporo projektom slovenske narodne skupnosti na Koroškem v času svojega aktivnega političnega delovanja. Slavnostni govornik Nanti Olip je poudaril, da so bila Wurmitzerjeva dejanja »konkretna podpora vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki«. Dodal je, da so številni projekti, ki jih je Wurmitzer podprl, »ob svoji učinkovitosti in trajnosti postali zgled dobro uporabljenih sredstev z močno dolgoročno vrednostjo«.

Wurmitzer je pri številnih projektih stopil na stran pobudnikov tudi tam, kjer se je politika umaknila ali želela umakniti. Deželni svetnik je pogosto postal zaveznik tam, kjer je bil dialog otežen ali celo onemogočen. Olip je poudaril, da je Wurmitzer verjel v »partnerstvo namesto hujskaštva, sobivanje namesto razdvajanja ter spoštovanje slovenske kulture in jezika«.

Ob prejemu nagrade se je Wurmitzer zahvalil s preprosto, toplo in neposredno govorico. Že uvodoma je poudaril: »Zmeraj sem mislil, da hvaležnost ni kategorija politike. A danes ste me naučili, da hvaležnost obstaja. Nisem je pričakoval, nisem računal z nagrado, vendar ste se me z njo globoko dotaknili.«

V govoru je opisal tudi širši pomen skupnega delovanja: »Nosimo skupno usodo. Tega ne more nihče od nas odložiti. Mir se začne v lastni hiši.« Značilna za njegovo držo je bila tudi misel o odnosu do drugega: »Toleranca mi ni dovolj. Toleranca pomeni prenašati. Jaz govorim o pozornosti. Pozornost je dejavna skrb drug za drugega.«

V sklepnem delu svojega govora je Wurmitzer izrekel še pomembno sporočilo, ko je opozoril, naj skupnost nikoli ne podceni zasebne pobude: »Prosim vas, ne nehajte zaupati zasebnim iniciativam. Podpirajte jih. Zasebna iniciativa vam olajša delo in prinese največ učinka.« Pojasnil je, da se prav pri projektih, ki rastejo iz skupnosti, izkaže največja učinkovitost javnih sredstev, saj se po njegovih besedah vsak evro »pomnoži s trudom, odgovornostjo in predanostjo ljudi na terenu«.

Med projekti, ki jih je soustvarjal ali omogočil, so Kulturni dom v Pliberku, Hiša kulture v Žvabeku, večje posodobitve vaških in župnijskih središč ter številne infrastrukturne izboljšave, ki so ljudem omogočile prostor za jezik in kulturo. 

Posebej ganljiv je bil spomin na projekt Mavrica v Dobrli vasi, kjer je odločilno posegel v trenutku, ko je bil dvojezični vrtec tik pred propadom. Priča vpliva Wurmitzerjevega dela je bil tudi Stefan Kramer, ki je ob podelitvi opisal prelomni trenutek iz leta 1999, ko je bil zasebni vrtec Mavrica zaradi političnega nasprotovanja tik pred propadom. Skupina staršev in podpornikov je takrat zbrala načrte in pogum, denarja pa ni bilo nikjer. 

Rešitev so iskali na deželni ravni in srečali Wurmitzerja. Kramer je poudaril: »Vprašal si nas: 'Koliko potrebujete? Ko potegnem črto, je konec. Več ne bo.'« Ekipa je sprva računala na dva milijona šilingov, a je Kramer v tistem odločilnem trenutku zbral pogum in dodal še enega. Wurmitzer je črto potegnil pri treh milijonih – toliko, da je bilo vrtec mogoče zgraditi brez dolgov in ga postaviti na trdne temelje.