Ko se življenje spremeni: Prvi božič v novem domu

Nedavno smo potrkali na vrata sobe v pliberškem domu za ostarele, kjer zdaj živi Blačan Slavko Mlinar, ali Rešov Slavk, kakor mu pravijo domačini. Televizija je vklopljena, smučarji tekmujejo, na mizi ležijo Novice. Slavku je pomembno, da je vselej informiran in da ostane v toku časa. Ob pozdravu mu žarijo oči: »Vsakega obiska se zelo veselim,« se nasmehne. Do poletja je živel v lastni hiši na Blatu, iz zdravstvenih razlogov pa se je moral preseliti v dom. »Vselej bom ostal Blačan in kar nekaj časa je trajalo, da sem se navadil na novo življenjsko situacijo,« pove Slavko s tresočim glasom. Za seboj ima življenje polno dela. Po šolanju v Šmihelu je bil sprva doma na Blatu, kjer je delal na domači Reševi kmetiji. Kasneje se je zaposlil pri pliberškem podjetju Glawar, 40 let je bil na poti po vsej Avstriji in gostilnam prodajal žganje, liker in vino. »Gostilničarje sem moral prepričati, da so kupili Glawarjeve pijače, zato sem zanje imel majhne steklenice, da so lahko poskusili. Kot trgovec alkohola pa je bilo vedno zelo pomembno in tudi moj plus, da mi osebno alkohol ni dišal.« Pa tudi na kulturnem področju je bil Slavko vse življenje precej aktiven. »Kulturno sem se udejstvoval od 15. leta starosti naprej, ko me je Miha Sadjak povabil k mešanemu pevskemu zboru Gorotan, kjer sem prepeval, dokler sem mogel.« Pel je tudi pri Gallusu, celih 68 let pa je bil pevec moškega pevskega zbora Foltej Hartman. Nekaj časa je pel še pri zboru Mohorjan na Prevaljah in pri mešanem pevskem zboru Srce v Dobrli vasi. Slavko je bil tudi vnet odrski igralec, posebno v spominu mu je ostala njegova glavna vloga pri igri Kaplan Klemen, ki so jo v 60. letih prejšnjega stoletja uprizorili pod okriljem Katoliškega prosvetnega društva v Šmihelu. »Ohranjanje in gojenje domače slovenske govorice je bil glavni vzrok, da sem bil kulturno aktiven, spodbujala me je pa predvsem moja mati,« razlaga Slavko.

Kako se je spremenilo življenje, odkar živi v domu? Slavko priznava, da je bilo na začetku zelo težko. »Še danes me boli v srcu, da sem moral zapustiti dom, a sprijaznil sem se z dejstvom, da nisem več mogel živeti sam. Hvaležen sem, da sem dobro oskrbljen in da sem tukaj med ljudmi.« Kljub temu pa se je moral šele navaditi, da ni več tako svoboden, kot je bil prej: »Svoboda mi najbolj manjka.« Slavko pripoveduje, da se v domu vselej nekaj dogaja: v predbožičnem času nosijo Marijo, skupno pojejo, obiskujejo sv. maše: »Lepo gledajo na nas.« Božič bo Slavko praznoval v krogu družine, ki ga tudi zdaj podpira. Ponosen je na vnuka in vnukinjo, ki živita na Dunaju. Veselil ga je obisk pevcev MoPZ Foltej Hartman, ki so na tretjo adventno nedeljo oblikovali mašo v domu. Tudi Slavko je zapel skupaj s pevci, kot je bilo v prejšnjih letih. Pobudo za nastope je dal predsednik zbora Vladimir Nachbar: »Ko je bila moja babica še v domu, se mi je porodila ideja, da bi lahko kot zbor v božičnem času tukaj oblikovali sveto mašo in iz tega je nastala vsakoletna stalnica. Za nas je ta nastop nekaj posebnega, ker razveselimo ljudi v domu in domov gremo spet obdarjeni.« »Še nekaj dni bodo stanovalci doma govorili o maši in lepem petju, to jim veliko pomen in ob poslušanju pesmi pridejo na dan spomini iz otroških dni,« je povedala šolska sestra Regina Tolmaier, ki je 20 let vodila pliberški dom. Leta 2021 je dom prevzela Karitas.