Kje bomo koroški Slovenci leta 2034? Več sodelovanja in manj jamranja

V ponedeljek, nekaj po 10. uri, so se v Domu v Tinjah začeli pogovori, razprave in razmišljanja o prihodnosti. Raznolika skupina posameznikov iz političnih, športnih, medijskih, cerkvenih in kulturnih krogov se je v uvodni vaji razdelila v dve skupini. Ena skupina je dobila nalogo, da si zamisli izjemno optimistično vizijo leta 2034, druga pa skrajno pesimistično. Sledila je živahna razprava, kjer so se med drugim dotaknili vprašanj, kot so: Ali bomo čez deset let še slišali ali brali slovensko besedo na Koroškem? Ali bodo slovenske organizacije obstale ali izginile? Ali bo slovenščina postala »in«? Bi lahko postal Celovec dvojezično mesto z 20.000 slovenskimi prebivalci? Ali bomo morda celo dobili koroškoslovenskega papeža? 

Iz radikalnih vidikov pa je skupina prišla  v naslednjih urah »do moči pozitive«, kakor je razložil vodja delavnice Alexander Doujak. Preko sprehoda v trojicah so udeleženci v popoldanskih urah sprva izluščili ključna vprašanja. Pri tem so na organizacijski ravni zapisali: Kako poučevati v razredih z različnimi nivoji? Kako lahko mediji oblikujejo ponudbo za mlade? Kako najti enotne/skupne cilje? Na osebni ravni pa je bilo ključno vprašanje: Kaj lahko vsak osebno prispeva? Kako ostati pozitiven in kreativen? Kako se daje jezik naprej, predvsem v krajih, kjer ni več toliko Slovencev?  Odgovore na vsa ta vprašanja pa na delavnici ni bilo, kar tudi ni bil namen. Namen je bil namreč le spopadanje s prihodnostjo.

Kjub temu pa se je v zadnji uri delavnice zapisalo nekaj konkretnih stvari. Med njimi, da je treba sprejeti dejstvo, da »nas bo vedno manj«. Da se svet okoli nas razvija naprej in da je treba temu slediti, če želimo ohraniti slovenščino. Da se je treba zavedati tudi pomembnosti socialnih medijev. Da se je treba zavedati, da imamo v naših vrstah nadarjene osebe. Da bi bilo treba še bolj samozavestno nastopati v javnosti. Da bi bilo treba manj »jamrati« in spremeniti ustaljeno mišljenje, da je bilo prej vse boljše. Da bi morali manj predalčkati. Da bodo potrebna sodelovanja med društvi in tudi med politiko, športom, cerkvijo in šolstvom. Prav tako pa tudi, da je treba zasnovati skupni načrt.

opaža, da naza­duje raba slovenščine. Vidi, da vedno manj otrok na Radišah govori slovensko in da je le še v dveh družinah tako, da otroci – brat in sestra govorita med seboj slovensko. Za leto 2034 upa, da se bo situacija izboljšala. Da se bo razvila samozavest in da se bodo mladi zavedali korenin. V višjih razredih Slovenske gimnazije opaža, da je nekaterim to pri srcu. Konkretno si želi skupen nastop navzven, ker je v tem veliko moči in potenciala.  

trenutno zazna eno zelo zagnano mlado generacijo, ki ima veliko potenciala in priložnosti za prihodnost. Pomembno bo, da razna društva in področja, kot so šport, kultura in gospodarstvo, še več sodelujejo. To bi lahko prispevalo k ohranjanju jezika in morda tudi k boljšemu razvoju. Če bomo koristili to našo skupnost in izčrpali ves potencial, ki ga nedvomno imamo, lahko pozitivno gledamo v leto 2034. 

sta z udeležbo in s potekom zadovoljna. To pa naj bi bil le prvi korak in en prispevek za skupno prihodnost. Če s tem ne nadaljujemo, bi bila ta ponedeljkova delavnica brez pomena. Zavestno je bila izbrana interaktivna oblika z namenom pritegniti več oseb. Vesela sta bila mešane sestave oseb pri delavnici, ki je ob koncu izrekla tudi željo o nadaljevanju te ubrane poti.