Kino Cinglc: 300 do 400 ur raziskovanja, kdo je lastnik avtorskih pravic»To je ogromno ljudi za tak kino«

Kino Cingelc se imenuje filmski program pri Cingelcu na Trati, za katerega skrbi Marjan Verdel. Letni program obsega 12 filmov, od slovenskih in lovskih filmov preko komedij ter dram do glasbenih dokumentarcev. Marjan je leta 2006 začel s slovenskimi filmi, ki so bili na sporedu vsak prvi ponedeljek v mesecu. Od pandemije naprej Kino Cingelc med novembrom in aprilom obratuje dvakrat mesečno, 2. in 4. ponedeljek, zmerom ob 19.30. Zadnja januarska projekcija je bila v ponedeljek, 27. januarja, ko so dvorano pri Cinglcu napolnili koroški lovci. Na sporedu je bil film »Wild: Auf Jagd im Gebirge« o mistični zvezi lovca z naravo, ki ga je leta 2023 posnel Wolfgang Tonninger. Februarja bo Kino Cingelc najprej 10. februarja prikazal dva dokumentarca, film »Andri« režiserke Andrine Mračnikar iz leta 2003, pa tudi »Stoletje pod Jepo« Roberta Schabusa iz leta 2016. Nato pa 24. februarja sledi komedija »Fallende Blätter«, ki jo je leta 2023 posnel kultni finski režiser Aki Kaurismäki.

»Pri pridobivanju prvih filmov iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije mi je pomagal Janko Malle, za nemške podnapise je tedaj skrbel Marjan Štiker. Filmi, posneti v Sloveniji, so praviloma brez nemških podnapisov oz. imajo večinoma samo angleške. Ampak to tedaj tudi ni bil velik problem, saj smo te slovenske filme kazali koroškoslovenski publiki«, se spominja Marjan Verdel. 

Program Kina Cingelc se vsako leto zaključi z glasbenim dokumentarcem, lani je bil to film o pokojnem Oliverju Dragojeviću, ki ga je Marjan na odru v živo prevajal iz dalmatinske hrvaščine v nemščino. Letos bo to film o flamenco kitaristu Pacu de Lucii. Kot pravi, se projekcij v poprečju udeležuje med 35 in 40 oseb, »kar je za tak kino ogromno. Je pa odvisno od tematike . Če je dobra tematika – to je vse, kar je povezano s koroškimi Slovenci – imam polno dvorano, če je tematika slaba, imam v dvorani morda 10 ljudi. Ko smo kazali Underground, film Emira Kustorice, ni bilo skoraj nikogar, kar je škoda. Največ časa gre za ugotavljanje, kdo ima avtorske pravice za posamezen film. Te pravice pogosto menjajo lastnika, na leto porabim med 300 in 400 ur za pridobivanje pravic za projekcije.