Letos 23. januarja je bila že 42. obletnica smrti Joška Tischlerja (1902-1979), ustanovnega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) in »očeta« Slovenske gimnazije. Praviloma na dan obletnice podeljujeta NSKS in KKZ Tischlerjevo nagrado (letos preložena). Letošnji prejemnik nagrade je dolgoletni predsednik NSKS Matevž Grilc, ki je leta 1976 nasledil Joška Tischlerja. 

Celovec Leto 1972 je bilo za NSKS prelomno leto. Organizacija je bila v krizi, mladi, ki so se politično šolali v Koroški dijaški zvezi (KDZ) pod mentorjem Francetom Ciganom, so se ob podpori predvsem podeželskih predstavnikov samostojnega gibanja ofenzivno zavzemali za reformo  NSKS. To so bili predvsem Filip Warasch, Matevž in Karel Smolle. Na občnem zboru 30. januarja 1972 so bili izvoljeni v predsedstvo NSKS, Filip Warasch je postal osrednji tajnik, Joška Tischlerja, ki je leta 1949 ustanovil NSKS in ga vodil do leta 1960, pa je občni zbor poveril spet s predsedniško funkcijo, in to predvsem po prizadevanjih mladih.

Povezanost z Matevžem Grilcem je sad sodelovanja v okviru KDZ v gimnazijskih letih, kar se je nadaljevalo tudi v narodnopolitičnem življenju po študiju v okviru NSKS.

Filip Warasch 

 Pod Tischlerjevim predsedstvom in odličnim političnim in organizacijskim strategom Waraschem je NSKS postal spet naj­vplivnejši politični dejavnik slovenske narodne skupnosti, zlasti še zato, ker je Waraschu uspelo močno poživiti delovanje samostojnih občinskih list in pre­pričati tedanjega podpredsednika Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Pavla Apovnika, da je na deželnozborskih volitvah leta 1975 kandidiral na čelu Koroške enotne liste (KEL). Močno pa se je poleg Warascha in Smolleja vključil v narodnopolitično dejavnost prav tako Matevž Grilc, ki je tudi kot mladi odvetnik že takrat branil pravice iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Ob vsem tem so mladi imeli v Tischlerju močnega zaveznika, mdr. ko je šlo za vprašanje, ali se naj NSKS odpre za enakopravno sodelovanje z Jugoslavijo oz. Slovenijo na osnovi nevmešavanja oz. priznavanja avtonomije obeh partnerjev. Mladi so se izrekli za tako sodelovanje, Tischler pa jih je podrl, zavedajoč se, da narodna manjšina brez vsestranskega sodelovanja z matičnim narodom nima možnosti za preživetje. Prav tako so Grilc, Warasch in Smolle ob odločilni podpori Joška Tischlerja dosegli, da se je NSKS dokončno odrekel politiki povezovanja z ÖVP. Njihova edina alternativa so bili samostojni nastopi na občinski, deželni in državni ravni, kar je leta 1986 uspelo tudi z izvolitvijo Karla Smolleja v avstrijski parlament. In ko je prišel čas za  zamenjavo na vrhu organizacije, je bil Joško Tischler tisti, ki je videl v Matevžu Grilcu svojega najprimernejšega naslednika. Na dan obletnice podpisa državne pogodbe, 15. maja 1976, je Matevž Grilc, roj. 7. septembra 1946 v Podkraju pod Peco , bil izvoljen za predsednika. To  funkcijo je opravljal do leta 1995, nato pa še med letoma 2005 in 2009.

Tevža,  častnega predsednika našega društva, je od vseh začetkov njegovega predsedovanja pri matjaževcih izkazovala povezanost z ljudstvom. Spominjam se njegovih obiskov na številnih libuških žegnanjih, kjer je z odprtim ušesom poslušal želje in prošnje ljudi in imel vedno dober nasvet zanje.

Adrijan Mandl, preds. MoPZ Kralj Matjaž

Pri tem se je Grilčeva uspešna politična in poklicna  pot razvila po naključju. Če bi v njegovih otroških letih takratni pliberški kaplan in poznejši prefekt v dijaškem domu Heimlinger ne spoznal njegovih talentov in ne bi vztrajno prepričeval Oberovih staršev, da je treba sina Tevža vpisati v Slovensko gimnazijo, bog ve, ali bi slovenska narodna skupnost bila deležna njegovih pomembnih narodnopolitičnih dosežkov. In ko je  bil dijak, je predvsem glasbeni učitelj in ravnatelj dijaškega doma Heimlinger France Cigan (1908-1971) bil tisti, ki je tudi Grilca usposobil za narod­nopolitično delovanje. Ciganovih zaslug Grilc nikoli ni pozabil. Tudi leta 1981 ne, ko je  vodstvo ZSO skušalo s podporo dela jugoslovanske diplomacije preprečiti obisk zveznega predsednika Rudolfa Kirchschlägerja na prireditvi »Koroška poje« ob 10-letnici Ciganove smrti. Odpeljal se je v Ljubljano in od najvišjih predstavnikov slovenske politike odločno zahteval, da se naj ukine ta gonja. In je uspel.

Karikatura: Mirko Malle

Vprašali smo Grilca, ki je pomagal ustanoviti društvo MoPZ Kralj Matjaž, na katere  dosežke je kot predsednik NSKS najbolj ponosen? Njegov odgovor: »Na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja je Heimat­dienst v svojem organu Ruf der Heimat zapisal: Mir na Koroškem bo šele tedaj, ko enega od obeh narodov ne bo več. V to smer je šla tudi politika tristrankarskega pakta z deželnim glavarjem Wagnerjem na čelu, to pa je diktiral KHD. Z ugotavljanjem manjšine leta 1976 bi ta cilj tudi dosegli. Uspelo pa nam je z demonstracijami z več tisoč udeleženci mobilizirati narodno skupnost – skupaj z nemško govorečimi prijatelji po vsej Avstriji, tako da ugotavljanje manjšine ni doseglo svojega cilja. Uspešni smo bili tudi skupaj z nemškimi prijatelji, ko je KHD v 80-ih letih prejšnjega stoletja zahteval ločene šole.« Pri tem Grilc še posebej poudarja pomembno vlogo tedanjega drž. poslanca Karla Smolleja.

Srečanja s Tevžem pri nas doma v mojih mladih letih so me spodbudila za poznejše politično delovanje.

Vladimir Smrtnik, bistriški podžupan 

Čeprav odločen v svojem prizadevanju za pravice narodne skupnosti, pa Grilca odlikuje tudi njegov pragmatičen pristop do reševanja odprtih vprašanj. Tako npr. ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je bil pripravljen odpovedati se bojkotu sosveta pri uradu zveznega kanclerja. Takrat je bil kancler Franz Vranitzky, ki je bil pripravljen zagotoviti dvojezično trgov­sko akademijo, televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška« in redno finančno podporo za slovenske organizacijske strukture in zasebne dvojezične otroške vrtce. Zato naj bi  Slovenci vstopili v sosvet. Grilc se je za to močno zavzel in vztrajal, v zadnjem trenutku pa se je pridružila tudi ZSO. Slovenci, ki so bili proti vstopu v sosvet, so zato Grilčevo pisarno in poslopje Mohorjeve pomazali z neokus­nimi parolami. Grilc, ki je septembra 1989 postal prvi predsednik sosveta: »S tem je narodna skupnost dosegla zadnje večje dosežke.«  Uspešen je bil Grilc tudi  s svojim preudarnim vodenjem seje razširjenega koordinacijskega odbora z zastopniki NSKS in ZSO (9. julija 2006). Dunajski parlament naj bi sklenil Schüsslov/Haiderjev zakon o dvojezičnih napisih. Predvideval je samo 141 napisov. Če bi Schüssel uspel, bi mdr. Dobrla vas in Žitara vas ne dobili dvojezičnih tabel. Ker pa sta si bila NSKS in ZSO enotna, je SPÖ v parlamentu glasovala proti zakonu in s tem preprečila potrebno dvotretjinsko večino. 

Joško Tischler in njegov naslednik Matevž Grilc

Toliko bolj je Grilc razočaran nad veljavnim zakonom iz leta 2011, ne glede na to, da je bila zanj uspešna pritožba Rudija Vouka pri ustavnem sodišču zgodovinski dogodek. V pogovoru z Novicami poudarja: »Kompromis iz leta 2011 onemogoča nadaljnje perspektivne korake. Ker je bil zakon o napisih sprejet v ustavnem rangu, pritožbe pri ustavnem sodišču niso več možne.« Na vprašanje, kaj ga je najbolj razočaralo v dobi njegovega predsedovanja, pa je odgovoril: »Zadržanje Slovenije v manjšinskih vprašanjih po osamosvojitvi. Pričakovali smo, da bo podprla demokratizacijo znotraj narodne skupnosti. Dejansko pa se je podala v odvisnost Avstrije. Hkrati je botrovala rojstvu tretje organizacije (SKS, op.). To je bil zame najhujši udarec. Zato sem se leta 2009 dokončno poslovil od politike.«

Na prihodnost koroških Slovencev gleda pesimistično. »Koroški Slovenci so postali utrujeni v veliki meri neuspešni borbi za uresničitev ustavno zajamčenih pravic.« Kljub temu ne meče puške v koruzo. Z veseljem je sprejel opravčilo predsednika Van der Bellna ob 100-letnici plebiscita. Hkrati pa Tischlerejev nagrajenec dodaja: »Treba je napake tudi popraviti – kot prvo uvesti spet obvezno dvojezično  šolo na veljavnostnem območju vključno s sekundarno stopnjo in  vrtci.«    

NAROČI