Pogovor o novem dokumentarcu, filmskem delu ter položaju slovenske manjšine. 

Pred stotimi leti je bila slovenščina večinski jezik. Na cesti so se ljudje torej pozdravljali v slovenščini, na pošti se je govorilo slovensko, na uradih in uradnih praznovanjih tudi. Skorajda absurdna misel, v časih, ko se slovensko besedo na Koroškem vedno redkeje sliši. Andrina Mračnikar raziskuje v svojem novem dokumentarcu »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« vprašanja jezika, identitete in spominov na dvojezičnem Koroškem.

Režiserka in scenaristka filmov Andrina Mračnikar je študirala režijo na AGRFT v Ljubljani in kasneje režijo in dramaturgijo na filmski akademiji na Dunaju. Ustvarjala je igrane filme, npr. Ma folie, in dokumentarce, npr. »Der Kärtner spricht Deutsch«. 

V vašem novem dokumetarcu »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« se ukvarjate z dvojezično zgodovino in prihodnostjo Koroške. Kako je filmski projekt nastal?

Pred približno tremi leti me je zgodovinar in profesor dunajske univerze Oliver Rathkolb kontaktiral in rekel, da pripravlja razstavo o zgodovini Hodiš. Vprašal je, ali bi me zanimalo narediti film o zgodovini Hodiš, poznal je moja dokumentarca »Andri 1924 -1944« in »Der Kärntner spricht Deutsch«, ni pa vedel, da sem doraščala v Hodišah. 

Seveda me je projekt takoj zanimal in začela sem premišljevati, kaj bi me ob tej tematiki najbolj zanimalo. 

V Hodišah je pred sto leti še bilo okoli 95 odstotkov slovenskogovorečega prebivalstva, zdaj pa ga je le še okoli pet odstotkov. Mene je zanimalo, kako je bilo mogoče, da je nekoč glavni jezik nekega področja v teku stotih let skorajda popolnoma izbrisan in ga je zamenjal drug jezik. Ta fenomen je žal tipičen za skorajda celotno južno Koroško. Ko sem potem začela s snemanjem, se mi je zdelo, da moram gledati širše in vključiti ne samo južno Koroško, temveč tudi koroške Slovenke in Slovence, na primer na Dunaju. Iz tega se je razvil dokumentarec »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE«. 

Že pri filmih kot »Andri« ali »Der Kärntner spricht Deutsch« ste se ukvarjali s tematiko slovenske manjšine ter njenih predstavnikov in predstavnic. Kako sta se vaš pristop in proces dela spremenila?

»Andri 1924 -1944« je bil moj prvi dokumentarec. Nastal je v sklopu mojega sprejem-nega izpita za filmsko akademijo na Dunaju. Važno mi je bilo tedaj predvsem, da nekaj zapišem in dokumentiram, o čemer se ni veliko govorilo, pa tudi, da sem svojemu staremu stricu Andriju, ki je bil umorjen kot partizan, ko je bil star 20 let, poskusila dati nekako tudi to, česar do tedaj ni imel, namreč prostor v javnem, kolektivnem spominu. 

Seveda pa je bil ta film tudi iskanje njegovih sledi, tako kot mora po mojem vsak film biti nekakšno iskanje in raziskovanje. Sploh nisem računala s tem, da bo film tako uspešen. Dobil je nagrade na Diagonale v Gradcu, na internacionalnem študentskem filmskem festivalu na Dunaju in bil je sprejet na internacionalnih festivalih. Toda zame je bil film v bistvu pomemben zato, ker sem hotela povedati in ohraniti Andrijevo zgodbo in spomine, ki jih je imela moja babica nanj. 

Pri »Der Kärtner spricht Deutsch« sem izbrala drug pristop. V žarišču stojijo pripovedi prič časa. Film je zelo reduciran in minimalističen. Nisem hotela dramatizirati stvari, ki so same po sebi že dramatične. Hotela sem dati pričam časa prostor, da lahko povedo svoje zgodbe. V novem filmu pa tudi delam scensko in opazovalno. Snemali smo tudi diskusije in demonstracije. Torej ne več »le« intervjujev, temveč tudi življenje na Koroškem in na Dunaju. Vsekakor, obliko filma določa vedno vsebina in ne obratno. Ena oblika, en stil ni in ne more biti pravilen za vse vsebine.

Dokumentarec »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« predstavlja več vidikov na Koroško. Katere perspektive so zastopane glede na manjšinski diskurz?

Pri »Der Kärntner spricht Deutsch« me sploh ni zanimala druga stran, torej stran storilcev in storilk. Nemškonacionalna ali nacistična stran je do danes še dovolj glasna na Koroškem. Pri sedanjem projektu pa sem poskusila gledati iz čim več perspektiv na to tematiko. Ogledala sem si tudi stališča večine. Torej tudi pogled tistih ljudi iz večine, ki niso informirani in ne vedo ničesar o dvojezičnosti, in pogled tistih, ki aktivno nasprotujejo manjšini, npr. brambovska zveza. Spraševala sem torej tudi v desničarskih krogih. Pomembno mi je bilo to pokazati, ker se navzven pogosto tako dela, kot da bi bila situacija tako sončna in urejena. Toda če si te stvari bolj natačno ogledaš, opaziš, da je še vedno veliko hujskanja in tudi veliko nevednosti. 

Kaj vas je je pri delu ter pri rešerši najbolj presenetilo?

Delo na filmu je res raziskovanje. Odkrilo se mi je mnogo ambivalenc. Začudilo me je pa to, kaj se je okoli 10. oktobra dogajalo. Ne morem si razložiti, zakaj še v letu 2020 postavljajo spomenik nacionalsocialistu Steinacherju, polagajo vence za nemškonacionalne, protislovenske ter antisemitske politike in agitatorje, npr. za Martina Wutteja, in zakaj visoki oziroma najvišji politiki pri tem sodelujejo. Vedno govorijo, da se je vse spremenilo na bolje; zakaj se takšne stvari potem še dogajajo? Zakaj je to potrebno in še vedno mogoče?

Kako ste ocenili praznovanje 100. obletnice plebiscita?

Pozitivno se mi je zdelo, da se je predsednik republike Alexander Van der Bellen opravičil pri slovenski narodni skupnosti. Čudno pa je bilo, kako malo se je o tem v medijih poročalo. Sicer je bilo izrečenih, več ali manj pravilno, tu in tam nekaj slovenskih besed in pelo nekaj slovenskih pesmi, ampak v bistvu je vse to bila bolj  gesta alibija. Pri uradnem praznovanju 10. oktobra je bilo rečeno, da morata obe strani iskati dialog in se zbližati. Toda to gradi na nesporazumu. Tukaj ne govorimo o dveh enako močnih partnerjih, ki imata oba iste možnosti in iste pravice in se morata nekako zediniti. Koroški Slovenci in Slovenke smo že 100 let manjšina na Koroškem in postajamo tudi vedno manjša in šibkejša manjšina. Asimilacijski pritisk je v tem razvoju igral ogromno vlogo. 

Ta dva »partnerja« ne izhajata z iste stopnje in se ne moreta pogajati na isti ravni. Ne gre za pogajanje, temveč za čisto osnovne pravice, za iste pravice, kakor jih ima večina. Več se ne zahteva. Teh pravic do zdaj ne vidim uresničenih. 

Ena izmed tem filma je tudi slovenski jezik na Koroškem. Kako ocenjujete stanje jezika ter možnosti ohranitve?

Težavno je, da je teh možnosti vedno manj in da je tudi ljudi, ki obvladajo jezik, vedno manj. Tudi tisti in tiste, ki jezik še govorijo, ga slabše obvladajo in se tudi slabše izražajo, sebe pri tem ne izključujem. Delam že 20 let na Dunaju in moje celotno poklicno življenje se v bistvu dogaja v nemščini. Mislim, da so mnogi v enakem položaju. Kot študent oz. študentka greš na Dunaj ali v Gradec in nimaš več iste možnosti uporabljati jezik. Nekaj infrastrukture sicer obstaja, ampak premalo. V bistvu bi potrebovali tudi v teh mestih slovenske vrtce, slovenske šole itd. Ampak tudi na Koroškem opažam, da vidnost manjšine upada. V Hodišah se npr. sploh ne vidi več, da živi tukaj manjšina. Seveda dela kulturno društvo »Zvezda« zelo angažirano in tudi v občinskem časopisu je slovenščina prisotna, ampak navzven vidnih dvojezičnih napisov nikjer ni. 

Na splošno slovensko besedo na Koroškem vedno redkeje slišimo. Čeprav prijave k dvojezičnemu pouku naraščajo, mnogo otrok že po četrtem razredu preneha z učenjem slovenščine. Če otroci z desetimi leti prenehajo z učenjem slovenščine, je znanje v kratkem času večinoma spet pozabljeno. Morali bi si torej nekaj drugega namisliti, kako bi lahko slovenščino etablirali in forsirali, če hočemo, da bo slovenščina na Koroškem še naprej živa. Če bi obstajala resnična politična volja za to, potem bi se moralo nekaj spremeniti. To se je zame pri delu za ta film jasno izkristaliziralo. 

Kakšni politični ukrepi bi bili po vašem mnenju potrebni?

Menim, da so potrebni ukrepi na področjih prava, šolstva in splošne drže in splošnih odnosov. Potrebujemo držo, pri kateri je jasno, da je slovenščina enakopraven jezik na južnem Koroškem in da je dvojezičnost samoumevna. Trenutno je stanje takšno, da se moraš za vsako slovensko besedo posebej potruditi, boriti in prosjačiti. Primer tega so plakati za Carinthija2020. Razstava je sicer bila dvojezična, ampak to, kar se je navzven pokazalo, je bilo v glavnem enojezično. Tudi topografski napisi so takšna tema. Zakaj jih nimamo v tej obliki oz. v tem številu, kot je ustavno sodišče to odločilo? Zakaj se je treba o odločbah ustavnega sodišča sploh pogajati? Zakaj so v taka pogajanja involvirane nemškonacionalne organizacije? Ta kompromis, ki je bil sklenjen, je bil za veliko občin, vasi in za ljudi, ki tam živijo, porazen in po mojem ni nič, kar bi se lahko praznovalo.

Letos je županja mesta Celovec rekla, da Celovec ni dvojezičen. Čeprav je rekla, da je izrek bil ironično mišljen, ne razberem ironije iz njega. Naslednja točka, ki se tudi v filmu pojavlja, je, da se mora otroke na Koroškem prijaviti k dvojezičnemu pouku. To ustvarja segregacijo in razlikovanje. Prej je veljalo, da se od dvojezičnega pouka lahko odjaviš. Po šolski stavki leta 1958 so to na Koroškem razveljavili. Toda gradiščanski Hrvati imajo še vedno sistem avtomatične prijave. To bi bil ukrep, ki bi gotovo pomagal. Finančno podporo manjšinam so letos povišali in to je korak v pravo smer. Ampak ne smemo pozabiti, da je potrebnih še več ukrepov. 

Tudi tema identitete se pojavi v filmu. Kaj pomeni biti koroški Slovenec oz. koroška Slovenka? 

Pri delu na filmu sem odkrila, da nekateri manjšinsko identiteto doživljajo kot nekaj težkega. Imajo občutek, da so preko nje nekako stigmatizirani, da se morajo vedno deklarirati in da se jih na Koroškem potem takoj vidi v nekem političnem kontekstu. Za druge je pa ta identiteta nekaj zelo pozitivnega. Dandanes je jasno, da nismo le ena oznaka. Nismo le eno ali drugo, ampak imamo veliko plaščev. Na splošno pa je zmeda največja pri tistih, ki izhajajo iz slovensko govorečih družin in jezika svojih staršev ali starih staršev ne obvladajo več. In to je večina prebivalstva južne Koroške.