Pred kratkim je Joza Habernik prelistal 75. list svoje življenjske knjige. Domala ni področja, na katerem se slavljenec ne bi udejstvoval za dobrobit slovenske narodne skupnosti. Pogovor ob polokroglem življenjskem jubileju. 

Škocjan Spominjam se, ko sem pred leti bil v celovškem mestnem avtobusu in slišal nekoliko oddaljeno, kako se mama pogovarja s svojim otrokom v pristnem pliberškem narečju. Bila je to Simona Habernik, živ­ljenjska partnerica ravnatelja dvojezične ljudske šole  24 Edija Oražeja. Bilo je to prijetno doživetje, ki ga ne doživiš vsak dan, vsekakor ne v mestnem avtobusu. Zavedal sem se, da sta k temu veliko prispevala Simonina starša, mama Erna in oče Joza Habernik, ki sta ljubezen do slovenščine uspešno posredovala tudi svojim otrokom. In s tem uresničila to, česar naj bi se zavedali kot glavni pogoj za preživetje slovenske narodne skupnosti – ohranitev slovenščine kot družinski jezik.  

Kakšne so bile vaša mladost in socialne okoliščine, v katerih ste doraščali?

Joza Habernik: Rodil sem se v Rikarji vasi kot drugi in zadnji otrok kmečke hčerke Jožefine, ki se je poročila z Jožefom Habernikom. Oče je bil doma pri Blažeju v Pogrčah in se v Borovljah izučil za čevljarja ter bil nato čevljarski mojster. Postavila sta si v Rikarji vasi hišico na podedovanem zemljišču. Poklic »šuštarja« je tedaj izumiral, zato sta oba delala nekaj let v tovarni celuloze na Rebrci. Pri devetih letih mi je umrl oče. Mati se je nato zaposlila pri raznih podjetjih kot snažilka ali pomočnica z zelo nizko plačo. Nekaj let tudi v Mohorjevi, ko sem bil tam v dijaškem domu in obiskoval sprva nemško »Eggermannovo«, nato Slovensko gimnazijo. Spominjam se, da je tam mesečno zaslužila 500 šilingov, mesečnina za dom pa je znašala 300 šilingov. Bila so to socialno zelo težka leta, dokler nisem dobil državne štipendije, v počitnicah pa si sam prislužil denar.  

Joza Habernik – osebni podatki 

▶ Rojen: 11. marca 1946 v Rikarji vasi; pred njim se je leta 1936 rodila sestra Fini, por. Schumer
▶ Starši: Jožef in Jožefa Habernik
▶ Poroka: leta 1972 z ženo Erno; trije otroci, pet vnukov
▶ Politične funkcije: občinski odbornik GWL v Škocjanu, odbornik in  podžupan Enotne liste Žitara vas, kandidat za predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) pri prvih neposrednih volitvah leta 1995 (800 glasov, 3. mesto, še pred Rudijem Voukom), odbornik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev (SKS)
▶ Gospodarske funkcije: dve periodi predsednik deželnega gremija za zunanjo trgovino pri Gospodarski zbornici Koroške, nekaj let podpredsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ)
▶ Kulturno udejstvovanje: Oder mladje, cerkveni zbor Šentvid v Podjuni,  skupno  60 let pri zborih Danica Šentprimož in Vinko Poljanec Škocjan
▶ Športne funkcije: odbornik SAK, predstavnik sponzorja Posojilnice Bank (še danes); že 20 let prezident nogometnega kluba SFR Rückersdorf/Prijatelji športa Rikarja vas

Odkod vaše zanimanje za manjšinsko politiko ter vaša pripravljenost za aktivno udejstvovanje? 

Dijaški dom so vodili salezijanci s prof. Francetom Ciganom na čelu. Domov smo lahko šli samo enkrat mesečno. Bili smo vzgojeni pod njihovim vplivom, dan in noč, v petek in svetek. Lahko bi rekel, da je bila to narodna in verska indoktrinacija. Ob nedeljah so bile vzgojne konference. Udejstvovali smo se kulturno in versko, delovala je Koroška dijaška zveza (KDZ). Očetovsko in mentorsko so delovali tudi profesorji na Slovenski gimnaziji. 

Vaša študijska in nato poklicna leta?

Po maturi leta 1964 sem se vpisal na visoko šolo za svetovno trgovino (Hochschule für Welthandel) na Dunaju in zaključil študij po štirih  letih. Bil sem tudi nekaj let podpredsednik dunajskega Kluba slovenskih študentov (KSŠŠD). Če se ne motim, sem bil tudi prvi maturant Slovenske gimnazije z zaključenim visokošolskim študijem. Po študiju sem se zaposlil v celovškem podjetju Johannes Zimmer, ki je izdelovalo stroje za tiskanje  tekstila in štelo takrat tisoč sodelavcev.  Osebno sem bil pristojen za prodajo v državah nekdanjega Varšavskega pakta in Jugoslaviji. Potencialne kupce v teh državah sem sedem let nekajkrat letno obiskal in zato bil le redko doma. Od šefa podjetja Zimmer, ki še danes uspešno deluje, sem se mnogo naučil. Po podjetju Zimmer sem deset let delal pri tako imenovanih mešanih jugoslovanskih podjetjih kot poslovodja ali vodja oddelka: sprva pri tovarni rokavic Topsport Pliberk (do 100 sodelavcev),  nato pri tovarni celuluze Obir na Rebrci  (do150 sodelavcev). Po razpadu Jugoslavije so podjetji zaprli. 14 let, do leta  2000, sem bil eden od poslovodij Zveze Bank v Celovcu in nato do upokojitve jeseni 2007 učitelj gospodarskih predmetov na Višji šoli za gospodarske po­klice v Šentpetru pri Šentjakobu.

Slavljenec Joza Habernik z vnukoma Sebastianom in Florianom

Niste bili aktivni samo v občinski in narodni politiki, ste tudi publicist z vsem srcem. Od kod ta vaša velika ljubezen do novinarstva?

Publicistično sem se udejstvoval že kot dijak in nato kot študent.  V Našem tedniku (NT) sem 7. septembra 1978 objavil prvi večji gospodarski članek z naslovom: Nekaj misli in ugotovitev ob pogledu na gospodarsko situacijo našega človeka na Koroškem. Za NT, Novice in DiD (Družina in dom) sem v zadnjih 45 letih napisal brezplačno, kot konjiček, nekaj sto gospodarskih ter drugih člankov in poročil. Kot koroški Slo venec sem nekako občutil dolžnost, da naj nekaj prispevam k informiranosti naše male slovenske družbe na Koroškem. V tem smislu sem tudi večkrat lobiral za podporo našim časopisom. 

Vaše največje narodnopolitično razočaranje? 

Sem realist, zato moraš računati tudi z razočaranji. Koroški Slovenci nismo svet­niki. Smo taki kot vsi drugi narodi – rdeči  pod kožo. Sem pa sit tega, če vidim in berem, kako so mnogi požrtvovalni, kako naši politiki, kulturniki, verniki delajo mnogo več kot bi bilo treba. Če pojem pri zboru, je to moj konjiček, ki mi nekaj daje. Če sem v narodni politiki, tudi nisem iz idealizma, ampak mi je to tudi v osebno zadoščenje, sicer ne bi silil tja. Če gre za poklicno narodno delo, naj bo to pošteno nagrajeno. Veliko­krat slišim, kaki idealisti smo bili in smo. Največkrat pa gre za nagrajena dela. Če nas nihče ne pohvali, je lahko blagodejno, če se včasih pohvalimo kar sami. Grozen gospodarski in politični udarec je tudi  prodaja Posojilnice Bank ruskim oligarhom. Grozijo zaprtja podružnic na Koroškem, ukinitev slovenskega poslovanja, dvojezičnih delovnih mest ter podpor kulturnim društvom. Z uglednim in kapitalsko močnim Raiffeisnom bi se morala najti boljša rešitev.

In katerih dosežkov ste še posebej veseli? 

Največji dosežek je bila ustanovitev najprej Slovenske gimnazije, nato pa tudi Dvojezične trgovske akademije v Celovcu in Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu. Trdim, da nas brez Slovenske gimnazije narodno ne bi bilo več. Zelo pomemben je tudi kompromis glede dvojezičnih krajevnih napisov. Tudi sklepi cerkvene sinode o sožitju Nemcev in Slovencev na Koroškem so zelo važni.

Kako gledate na prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem?

Narodna skupnost bo preživela. Podlaga za to je vedno boljše vzdušje med Slovenci in Nemci na Koroškem. Podlaga so tudi naši dvojezični vrtci, srednje šole,  odlična društva ter okoli 400 dvojezičnih učiteljev in profesorjev. Jezik bo zato ostal vrednota za mnoge in zato ga bodo posredovali tudi bodočim rodovom. Samostojna politična zastopstva v občinah ostajajo stabilna. Finančne podpore s strani Avstrije in Republike Slovenije so prav tako stabilne oz. se zvišujejo. Sicer pa pravi pregovor: Kar ne raste, umre.  V tem smislu naj bi koroški Slovenci gledali bolj na kakovost in medsebojno povezanost, še posebej glede kulturnega udejstvovanja, šolstva in izobraževanja.