Glasbenik in komponist Emil Krištof je od leta 1987 naprej sovodja kulturnega centra celovške univerze »UNIKUM«. Krištof je študiral pedagogiko s predmeti angleščina in geografija, poleg tega še jazz in popularno glasbo na konservatoriju v Celovcu. Kot umetniška sovodja UNIKUMa je organiziral in sodeloval pri številnih umetniških projektih. V sklopu niza projektov v ciklu 2021-2022 z naslovom »Verschiebungen -Premikanja-Spostamenti« bo med drugim del projekta »Ponižno«, ukvarjal pa se bo z izginulimi različicami slovenskega jezika. Pogovor o UNIKUMu, starih in novih projektih in čez- mejnem delovanju.

Od leta 1987 naprej ste sovodja kulturnega centra celovške univerze »UNIKUM«. Kako je center nastal?

Emil Krištof: Ljudje iz narodne skupnosti odraščamo s kulturo. Tudi jaz sem prišel iz kulturnega dela in ukvarjal sem se z glasbo. Na celovški univerzi sem študiral pedagogiko s predmeti angleščina in geografija. Preden je bil ustanovljen UNIKUM, je bila na univerzi študentska iniciativa Uniclub. Zraven menze so se člani in članice srečavali in prirejali razne prireditve, npr. gledališke predstave ali kabarete. V tem klubu sem prvič videl nastop Josefa Haderja in Otta Lechnerja. V publiki nas je bilo tedaj mogoče dvajset ljudi. V Uniclubu sem spoznal in se spoprijateljil s kupom ljudi, med drugim tudi z ekipo okoli Gerharda Pilgrama. Društvo UNIKUM se je potem ustanovilo jeseni 1986. Tedaj sem bil bolj kot prijatelj in glasbenik vključen v proces ustanavljanja. Leto kasneje sem potem že skupaj z Gerhardom Pilgramom bil konkretno nastavljen, tako da le nisem postal učitelj. Začela sva razvijati projekt, za katerega, odkrito rečeno, tedaj še nisva imela konkretnih načrtov. Toda vedno spet je kaj nastalo. Mislim, da je bil tedaj dober trenutek za začetke UNIKUMa. Tudi univerza je bila odprta za to delo. Tedanji direktor je želel javno kulturno-umetniško okno za univerzo. Dvojezičnost je za nas bila samoumevna, bila pa je tudi političen statement. To so bili začetki umetniškega eksperimentiranja, ki se je potem v naslednjih desetletjih nadaljevalo.

UNIKUM zdaj deluje že čez trideset let. Katerega doživljaja ali katere akcije se posebno spomnite?

V zadnjih desetletjih se je nabral cel kup projektov. Toda eden ključnih doživljajev je zame bila akcija, ki smo jo iz- vedli leta 2000, za 80-letnico plebiscita. Tedaj so bili družbeno-politični pogoji za dvojezičnost bolj napeti in zaostreni. Naša akcija je bila tako preprosta, kot je bila učinkovita. Mislili smo si, da za 10. oktober ne bomo ostali doma. Organizirali smo torej obisk pri prijateljski italijanski ustanovi na dvojezičnem območju. Za to potovanje smo tiskali nekaj tisoč dvojezičnih plakatov. Na plakatih je pisalo: »Evakuacija – Evakuierung. 10. 10. 2000.«. Pod tem naslovom pa je v čisto majhni pisavi še pisalo: »Potovanje iz dežele k prijateljem v Furlaniji«. Plakatirali smo po vsej Koroški. Ta akcija je naletela na ogromen odziv – pozitiven in negativen. Kaseta avtomatskega telefonskega odzivnika, ki je stal v naši pisarni, se je dvakrat zbrisala, ker smo dobili toliko klicev. Za nas pa je bilo zelo prijetno potovanje. Zame je bilo pri delovanju vedno v ospredju, da smo kot ustanova na univerzi in del univerze preprosto dvojezični ali tudi trojezični. Razvili smo mnogo projektov z italijanskimi partnerji. Naše delovno področje zaobsega namreč tudi Slovenijo in Furlanijo.

UNIKUM deluje dvo- in trojezično in vedno spet sodeluje s Slovenijo in Italijo. Kakšen pomen ima alpsko- jadranski prostor za vas?

Ko smo v 1980ih letih začeli delovati, je bil »Alpe-Jadran« politično sporen pojem. A bil je tudi nekako prazen pojemni bilo veliko vsebine v njem. Univerza se je tedaj preimenovala, ampak temu žarišču se ni posvečala. Za nas pa je bil ta alpe-jadranski element srčna zadeva. Osebno sem zelo hvaležen, da smo to za nas odkrili. Odprl se mi je nov svet. Dvojezičen sem že bil in preko sodelovanja pri projektih sem se naučil toliko italijanščine, da se lahko o vsem pogovarjam. Vsi naši projekti nekako krožijo okoli te ideje Alpe-Jadran. Misim tudi, da ta alpsko-jadranski element v umetniškem kontekstu najbolje deluje. Opažam, da obstaja tudi veliko zanimanje za projekte s tem žariščem. Avtobus z 80 sedeži je v hipu poln! Iz ideje stalnega, zgrajenega kulturnega centra je nastal neke vrste potujoči cirkus, ki omogoča spoznavanje z različnimi ljudmi in kraji. Alpe-Jadran so za nas ljudje, pokrajina in doživljaji in to živimo.

Letos in naslednje leto organizira UNIKUM niz projektov »Verschie- bungen-Premikanje-Spostamenti«. Kako je nastala ideja zanje?

Kot vse kulturnike in kultur- nice so tudi nas lansko leto prizadeli lock-down in ukrepi. Nismo vedeli, kako in kaj. Pri UNIKUMu imamo dvoletne cikle, v sklopu katerih v različnih projektih in na različne umetniške načine obdelamo eno temo. Ko smo potem poleti lani morali določiti temo naslednjega cikla, smo se ves čas le pogovarjali o premikanjih v družbi in politiki. Diskusija je krožila okoli vprašanj kot: Kaj je za nas važno? Kaj ima pomen? Katere skupine so v ospredju? Kdo ima največje težave? itd. To so bistvene spremembe, ki nas bodo še dolgo spremljale. Tako smo prišli do te naše teme. Naš centralni projekt bomo izvajali leta 2022. Projekt bo vključeval pohode, intervencije in potovanja v sosednje države, toda centralna točka bo velika razstava na celovški univerzi. Naslov razstave bo »Premikajmo Evropo«. Deloma bodo razstavljene umetnine, ki že obstajajo. Povabili pa bomo tudi umetnice in umetnike, da ustvarijo nova dela na to temo.

Leta 2020 ste med lockdownom skupaj z drugimi glasbeniki in po- sneli ploščo »Recordings of now«. Kako je potekal ta projekt?

To je bilo res posebno doživetje. Kolegi in kolegice z glasbene scene se tedaj že nekaj časa nismo videli. Najlepše pri glasbi je skupno igranje in ustvarjanje. To sodelovanje je res manjkalo. Projekt »Recordings of now« je bila podbuda Raimunda Spöcka, ki je organizator imenitnih koncertov na področju jazza in je moj dolgoletni prijatelj. Ko je bilo možno, da se nekaj ljudi sreča na varen način v enem prostoru, je projekt stekel. Glasbeniki oz. glasbene skupine so muzicirali v lastnem prostoru in en snemalec je bil pristojen za posnetek. Bilo je zelo intenzivno doživetje, ko smo se prvič srečali. Nismo se rokovali ali objeli. Ko je pa glasba zazvenela, nas je prevzel res veličasten občutek bili smo skoraj evforični. V majhni skupini smo potem še dolgo sedeli skupaj. Nastala je ta kompilacija, ki sestavlja zelo raznolike glasbene prispevke – od jazza do rocka. Julija smo potem predstavili zgoščenko ob koncertu na prostem. Tudi zdaj se spet veselim na naslednje nastope!

V okviru aktualnega cikla UNIKUMa je načrtovan tudi projekt »Ponižno«, pri katerem boste skupaj z Dominikom Sriencem na poetično-glasbeni način raziskovali izginulo različico slovenščine Blač, Stražišč in Ilovja. Kaj vam pomeni izginjanje jezika?

Izginjanje zvoka slovenskega jezika, posebno narečij, je zame zelo pomebna tema. Na območju visoke planote Gur še poznamo stara domača imena, toda v bistvu so vidna le še na posebnih zemljevidih. Jezikovne različice pa v vsakdanu ne slišimo več. Le še peščica ljudi govori slovensko narečje. Z Dominikom sva se odločila, da se bova te teme oprijela. Dominik piše besedila, ki ta položaj reflektirajo. Za naslov sva namenoma izbrala besedo, ki ne signalizira krepkosti. Besedo »kleinlaut« sva prevedla s »ponižno«, ker nam v teku zadnjih 100 let ni uspelo ohraniti raznolikosti našega jezika. Pred 50 leti si na tržnici v Celovcu slišal kmete in kmetice iz sosednjih krajev govoriti slovensko – in to v številnih narečjih in različicah. Ko sem doraščal, je slovenski zvok bil povsod. Tako so tudi ljudje, ki se doma niso naučili slovensko, ker starši niso več posredovali jezika, pobrali nekaj besed. Razvoj, v katerem se je nehalo govoriti slovensko, je tragična zgodba asimilacije. To lahko na Koroškem spremljamo v živo. Zgubili smo govorce. To vidim tudi v lastni vasi: peščica ljudi, ki se od rojstva naprej poznamo, še govorimo, kot smo govorili v mladosti. Toda čim pride kdo zraven, ki ne obvlada jezika, ne gre več. Res me boli, da izgubljamo to jezikovno bogastvo.

Na kateri projekt se zdaj lahko veselimo?

Zelo se veselim prvega izleta UNIKUMa, ki bo jeseni. To bo zelo široko zasnovan gledališki projekt. Sodelovali bomo s skupino z Dunaja in z glasbeniki in glasbenicami iz Trsta. Podali se bomo v laguno med Gradežem in Maranom Lagunare. Projekt se bo imenoval »Križarjenje«. Trajal bo ves dan, publika in igralci pa bodo na isti ladji. Tema gledališke igre bo »Exodus iz Evrope« in bo zelo interaktivna. Inscenirali bomo pobeg. Torej je v bistvu obratna situacija, kot je pogosto danes – Evropejci iščejo kraj, kamor bi lahko zbežali.