Mirjam Sadovnik in Sonja Kelih sta že od nekdaj vedeli, da se želita poklicno posvetiti otrokom. Poklicna pot pa je ženski po zrelostnih izpitih najprej popeljala na drugi tir, dokler se nista opogumili in odločili za izobrazbo za pravo poklicanost.

Lepo je, če te vsako jutro pozdravi otroški smeh

Mirjam Sadovnik (28), doma v Celovcu, je po maturi na Slovenski gimnaziji na Dunaju študirala jezikoslovje in nato tri leta kot urednica delala v Celovcu na radiu Antenne Kärn­ten. Spoznala je, da je to delo le ne izpolnjuje. »Nisem si mogla predstavljati, da bi vse življenje delala na radiu,« pove Mirjam. Že od nekdaj je imela željo, da bi delala kot vrtnarica. Nekoč je za radio imela intervju z otrokom in prav ob tem intervjuju je zopet opazila, da se želi tudi poklicno ukvarjati z otroki. Preko prijateljice je izvedela za nov kolidž na Višji šoli za elementarno pedagogiko v Celovcu (Bafep), kjer lahko v dveh letih nadoknadiš izobrazbo za  elementarno pedagoginjo. V prvem letu so imeli celodnevni pouk teorije, v drugem letu pa le dva dneva v tednu šolo. Ostale dni je Mirjam že delala v vrtcu Sonce. To ji je zelo pomagalo, ker je poleg izobrazbe imela tudi delovno mesto in zaslužek.

Mirjam Sadovnik

Izobrazba je bila intenzivna, pozitivno je bilo, ker je bila velik del praksa. »Kar doživiš v vrtcu, lahko potem v šoli še enkrat obravnavaš,« razmišlja Mirjam. Slovenščina je le kot prostovoljni prosti predmet del izobrazbe, dve uri na teden. »Slovenščine je premalo, če hočeš delati v dvojezičnem vrtcu,« pove Mirjam. Izobrazbo zaključiš s pisnim izpitom in diplomskim delom, za ustni del je Mirjam izbrala slovenščino. Zdaj dela v vrtcu Sonce kot pedagoginja. Vsak dan pride v službo z veseljem. »Lepo je, če te vsako jutro pozdravi otroški smeh, lepo je opazovati, kako se otroci razvijajo,« pravi Mirjam. V vrtcu Sonce imajo dve skupini in 48 otrok. Otroci so večinoma iz Celovca in znajo slovensko, nekateri pa tudi ne. Mirjam je nekaj časa delala tudi kot manekenka, kar pa je ne zanima več, ker je zdaj našla svojo poklicanost.


Vesela sem, da sem naredila ta korak

Sonja Kelih (27), doma v Selah, pred dvema letoma pri prijavi na celovški Bafep (višji šoli za elementarno pedagogiko) ni vedela, da se bo spremenil izobraževalni program. »Prej je bilo tako, da si dopoldne delal, popoldne pa si imel tečaje. Sedaj pa je bilo tako, da si v prvem letu imel od septembra do junija nenehno predavanja. V drugem letu pa si imel predavanja v ponedeljek in torek, preostale dni pa si delal. Tako sem naenkrat izpadla v Mohorjevi skoraj za eno celo leto,« je povedala Sonja Kelih, ki pa je zelo hvaležna, da je v prvem letu ob študiju še lahko ostala del ekipe v Mohorjevi. V tem času je namreč prevzela administrativna dela v ozadju. Želja, da bi delala v vrtcu, je v njej dozorela že leto po maturi, ko je bila že zaposlena pri podjetju Rutar.

Sonja Kelih

»Vedela sem, da delo v pisarni ni nekaj, kar bi rada delala celo življenje. Korak v novo poklicno smer pa ni bil tako enostaven. Pri tem so mi pomagale prijateljice,« je povedala Sonja Kelih, ki v vrtcu Mohorjeve vodi skupino pikapolonic. Za ta korak se je dokončno odločila konec leta 2021, ko je pri podjetju Rutar delala že peto leto. Z izobrazbo je začela septembra 2022 in jo zaključila letos pred mesecem dni. »V izobrazbi smo strokovne izraze obravnavali le v nemščini, ker se v prostem predmetu slovenščine nismo utegnili ukvarjati s tem,« pravi Kelih. O spremembi izobraževalnega programa pa pravi, da se ji zdi prav, da se je spremenil izobraževalni program, zato ker so se lahko na začetku osredotočili na študij osnov in se lahko nato poglobili v drugem letu s prakso. V svojem zaključnem delu se je ukvarjala z večjezičnostjo in se soočala z različnimi jezikovnimi modeli. V vrtcu v Mohorjevi pa trenutno uporabljajo model ena oseba en jezik.