Niz prireditev na Koroškem okoli 30-letnice osamosvojitve Slovenije se je nadaljeval v četrtek, 15. julija 2021, z razpravo o današnjem odnosu med Republiko Slovenijo in koroškimi Slovenci.

V Tischlerjevi dvorani so na povabilo Krščanske kulturne zveze, Mohorjeve, Narodnega sveta koroških Slovencev, Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in generalnega konzulata republike Slovenije diskutirali Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, državnozborska poslanka Olga Voglauer, ravnatelj Mohorjeve Karl Hren in Milan Piko, sodelavec KKZ. Moderator je bil Hanzi Tomažič.

Vprašanja skupnega kulturnega prostora, prekomejno sodelovanje ter razvoj demokracije v Sloveniji so kot rdeča nit prepletali razpravo. Ministrica Jaklitsch je samostojnost Slovenije povezala s ponosom na lastno državo, ki se čuti odgovorna za razvoj slovenskih srenj v zamejstvu in po svetu. Prav v tem vprašanju pa bo treba v Sloveniji še marsikaj postoriti na ravni splošne izobrazbe. Ne strinja se z vtisom, da je Slovenija na poti Orbanove Madžarske, zaskrbljenost zaradi možnega zdrsa Slovenije v predal zagovornic iliberalne demokracije, tako imenovana »orbanizacija«, da je neutemeljena. A mediji v Sloveniji da so protivladno nastrojeni in da je vnašanje »obračunavanja opozicije z vlado v evropski prostor glede razpoznavnosti države neodgovorno«, je izjavila ministrica. 

Olga Voglauer je poudarila, da je Slovenija danes mednarodno uveljavljen in priznan politični subjekt, ki se zavzema za svoje manjšine. Zaskrbljenost nad razvojem državljanskih pravic in pravne države, odnosa do Romov in splošna neozaveščenost o Slovencih izven države pa so seveda boleče točke. Navznotraj bi si Voglauer želela tudi več ozaveščanja o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, navzven pa več samozavestnega nastopanja. Prepričana pa je, da se bojo tudi tukaj stvari unesle v prid in dobro Slovenije in njenega demokratičnega razvoja.

Državna meja tako z bivšo Jugoslavijo in danes s Slovenijo zanj da nikoli ni bila ločnica, temveč žlahtna povezava kuturnih, osebnih, gospodarskih, političnih in siceršnjih stikov, je dejal Milan Piko. Drži pa, da sta samostojnost Sovenije in njen pristop k EU spremenila paradigme v odnosu do nje. Doraščajo pa novi rodovi, ki bodo vedeli ceniti  odprtost meje in možnosti sodelovanja, pri čemer bojo osebni stiki in kultura odigrali pomembno vlogo.

Kot Piko se tudi Karel Hren nikoli ni čutil tujca na drugi strani meje, kritično pa je pripomnil, da ne Slovenija ne koroški Slovenci »nismo imeli strategije za čas po vstopu Slovenije v EU«. V tej zvezi je namignil na rastoče število slovenskih državljanov v Avstriji oziroma na Koroškem, kar pa se zelo skromno odraža v življenju tukajšnje slovenske skupnosti. Skrbita pa ga nespoštovanje državnih ustanov in nebrzdanost sovražnega govora v osrednji slovenski javnosti in njenem političnem dogajanju.

Edini pa so si bili razpravljalke in razpravljalci v tem, da ob skupnem slovenskem kulturnem prostoru ne smemo zanemariti gospodarstva, tehnološkega razvoja, ekoloških izzivov, izobrazbe, predvsem pa ne jezika. 

Razprava, ki sta jo glasbeno uokvirili kitaristka Amina Blekić in flavtistka  Dejna Ste-i-ner, obe dijakinji slovenske Glasbene šole, in s katero se je zaključila tudi fotografska razstava Marjana Fere, se je iztekla v zavesti, da smo za plodne in spoštljive ter enakovredne odnose med matično Slovenijo in koroškimi Slovenci in s tem za življenja vreden danes in jutri odgovorni vsi.