Christian Krabath je premagal raka in želi biti kmet

Christian in mama Daniela Zankl sta na uredništvo Novic prispela po obisku ortopeda, ki je prvič pregledal Christiana. »Ortoped si ga je ogledal, ali se lahko glede hrbtenice, gibanja in koordinacije kaj izboljša, nato pa je dejal, da je, kakor je,« pove Daniela. Njen sin Christian Krabath je po eni strani tipičen najstnik, član mladinske gledališke skupine v Dobrli vasi, ki igra štajersko harmoniko, se zaljublja, nabira izkušnje na delovnem mestu v Minimundusu, opravlja šoferski izpit ter obiskuje gasilske veselice in plese po Koroškem. Po drugi strani ga od večine vrstnikov loči brazgotina na lobanji, ki je posledica biopsije, medtem ko kemoterapije in obsevanje v Christianovem zgodnjem otroštvu niso samo zaustavile in pokončale rakastega tumorja, ampak tudi razvoj rastnih celic in las. 

Christian si že od zgodnjega otroštva najbolj želi biti kmet, zato se je po ljudski šoli v Dobrli vasi in srednji šoli v Sinči vasi vpisal na kmetijsko šolo Gold­brunnhof pri Velikovcu, kjer je stanoval v internatu. Največ prijateljev ima iz dobrolskega vrtca, z njimi je najprej igral v lutkovni, zdaj pa v mladinski gledališki skupini Teatr Srce. Zaradi mobinga sošolcev na Goldbrunnhofu je po zaključenem prvem letniku zapustil šolo in se kot vrtnar zaposlil v celovškem Minimundusu. »Prežgali so mi odejo na postelji, ki jo je morala bica zašiti, mi s Stanley nožem uničili peresnico, meter in še marsikaj drugega. Z enim samim sošolcem iz Volšperka sem se dobro razumel, vsi drugi so se spravljali name, kljub temu da sem jim povedal, da sem bil kot otrok zelo bolan in da se težko učim. Ta sošolec, s katerim sem se spoprijateljil, ni stanoval v internatu, pri pouku je imel podobne težave z učenjem kot jaz, a je za razliko od mene blestel pri praksi na prostem, saj je obvladal vsa kmečka opravila. Šolo sem prekinil, a bi še vedno rad pridobil poklicno kvalifikacijo kmeta.« Minulo nedeljo je Christian s prijateljem iz Globasnice obiskal Kmetijski sejem v Celovcu. In kaj ga je posebej zanimalo na sejmu? »Morda traktor za doma.« Christianova dedej in bica imata v Mali vasi majhno kmetijo, na katero sta se pred nekaj leti iz Dobrle vasi preselila Christian in mama.

Za službo v Minimundusu se je Christian navdušil med dnevi odprtih vrat, kot pravi, se tam z vsemi zelo dobro razume. Zraven se uči, ker bi rad izboljšal svoje ocene iz 2. letnika Poklicne šole Ehrental, smer vrtnarstvo. »Jeseni je bilo največ dela z listjem, drugače pa kosim in ročno odstranjujem plevel in travo ob maketah.« Vseh vrt­narjev je v Minimundusu osem, trenutno zaradi zime nimajo dela, tako da se Christian posveča vozniškemu izpitu, za katerega je že opravil teoretični del in nabral prve ure vožnje z inštruktorjem. S plačilom je Christian zadovoljen, varčuje za nakup prvega avtomobila, del plače gre poleti za obiske gasilskih veselic. Posebej rad se ljubitelj narodnozabavne glasbe in šlagerjev poda na veselico v Šteben, Globasnico in Lovanke. Pozimi pa je sezona plesov. »Lani oziroma letos sem bil na plesu v Volšperku in v Šentpavlu, kjer sem bil soplesalec prijateljice. Spoznal sem jo na Salzburškem, na poletnem kampu za otroke z rakom, kamor grem vsako poletje za deset dni. Njen soplesalec je zbolel in je bila zelo vesela, da sem prišel. Pa tudi na maturantskem plesu hčerke očetove partnerke sem bil.«

Ker se Christianov tumor nahaja v zatilju na mestu, kjer se razvejajo živci iz hrbtenjače, operacija ni prišla v poštev. Že za biopsijo, prestal je dve, so zdravniki najprej v Celovcu, nato na dunajskem AKH potebovali vsakič sedem ur. Daniela Zankl: »Ravno zaradi tega, ker je bil tumor zelo agresiven in na tako kočljivem mestu, so zdravniki pri biopsiji rekli samo 'Phu'. Ravno danes je ortoped ob pogledu na izvide vprašal: 'Kaj pa je bilo s teboj?' Ko sva mu povedala za tumor glioblastom, je menil, da je Christian zadel šestico na lotu, da se drži, kot se drži, saj to ni samoumevno po taki diagnozi.« Daniela pravi, da je bila med Christianovo boleznijo deležna podpore in pomoči z vseh strani. Moti pa jo, da je po srednji šoli, kjer imajo otroci s posebnimi potrebami ali učnimi težavami asistentko ali asistenta, te učne pomoči konec.  »Po srednji šoli je konec in lahko samo iščeš delodajalca, ki te je pripravljen kaj naučiti. Na srečo znajo v Minimundusu delati z otroki s težavami v razvoju.«