Danes ponoči, 30. maja 2022, je svojo dolgo življenjsko pot sklenil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev Boris Pahor. Umrl je v 109. letu starosti v svojem domu v Trstu.

Zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur je vselej poudarjal, da je narodna zavest nujna za preživetje Slovencev. Pahor je tudi deklariran antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji. Bil je najstarejši prebivalec Furlanije Julijske krajine in ob svojem zadnjem rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 26. avgusta 2021, je bil edina še živeča priča fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Zadnji publikaciji o njem sta zbornik »Boris Pahor: pisatelj brez meja« in prva poglobljena študija o požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu »Ogenj, ki je zajel Evropo«. 

Nagrade

Pisatelj je prejel veliko nagrad in časti, med njimi npr. glavno Prešernovo nagrado (1992), najvišje francosko državno priznanje (2007), častni doktorat Univerze v Ljubljani (2008). Leta 2009 je prejel avstrijski častni križ za znanost in umetnost, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme tujec v Avstriji. Ob pričakovani stoletnici leta 2013 v Slomškovi dvorani v Celovcu pa je Pahor prejel Tischlerjevo nagrado, ki ga kot najvišje priznanje med Slovenci na avstrijskem Koroškem podeljujeta NSKS in KKZ. Nagrado je prejel z utemeljitvijo, da je v vseh svojih nastopih vedno poudarjal skrb za celoten slovenski kulturni prostor in v svoje izjave vedno vključeval tudi koroške Slovence. Lavdator, danes pokojni koroško-slovenski pesnik, prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner, je ob tej priložnosti povedal: »Z neomajnim etosom se humanist in narodnjak Boris Pahor že 99 let uspešno upira nečloveškosti. Nam je v veliko čast, da bo nocoj osebno prejel nagrado Joška Tischlerja.«

Zaznamovalo ga je …

»13. julija 1920 so italijanski nacionalisti in fašisti požgali Narodni dom v Trstu. Ta slika mu je vse do danes ostala živa pred očmi. Tako je leto 1920 zaznamovalo tržaške Slovence, podobno, kot je nas Korošce, s to razliko pač, da smo po porazu brambovcev lahko pri plebiscitu soodločali o sebi. Konec leta 1943, po propadu Mussolinijeve fašistične Italije, se je Boris Pahor pridružil OF, vendar so ga že januarja 1944 aretirali domobranci. Začel se je njegov osebni križev pot, ki ga je popeljal skozi vrsto koncentracijskih taborišč – Dachau, Natzweiler-Struthof, spet Dachau, Dora-Mittelbau, Harzungen in na koncu Bergen-Belsen – od koder mu je uspelo pobegniti v Pariz. Podobno pomembni sta zanj, za njegov duhovni in umetniški razvoj, dve osebnosti. O obeh se je razpisal tudi v italijanščini, kar dokazuje, da jima je želel karseda širok in močan odmev. Pesnik Srečko Kosovel (1904–1926) ter pesnik in politik Edvard Kocbek (1904–1981) sta si samo na prvi pogled različna. Obema je osrednja ekstaza, Kosovelu ekstaza tanatosa, Kocbeku pa ekstatični eros.« (citirano iz lavdacije Fabjana Hafnerja)

Naj velikan književnosti in neutrudne življenjske miselnosti počiva v miru.