V avgustu je umrla Adele Polluk. Na sprehodu ob nabiranju gob in zelišč je padla po skalni steni in podlegla poškodbam. V spomin Adele Polluk pripoveduje njena dolgoletna prijateljica Katja Sturm-Schnabl o življenju te izjemne ženske.
Adele Polluk je bila učiteljica na višji tehniški šoli v Beljaku, kjer je poučevala nemščino in zgodovino. Pri tem se je posebno zavzemala za posredovanje spominskega dela v šoli in izven nje.
Katja Sturm-Schnabl je Adele Polluk spoznala, ko jo je slednja povabila na šolo kot priča časa. Obisk prič časa je v Avstriji odvisen od profesorjev in profesoric, ki oblikujejo pouk. Sturm-Schnabl je preživela ves teden v Beljaku, ker je Polluk prepričala vse profesorje nemščine in zgodovine, ki so poučevali v četrtem razredu ali na višji stopnji, da tudi oni povabijo pričo časa v svoje ure pouka.
Sturm-Schnabl pripoveduje o prvem srečanju: »Če prvič obiščem šolo kot priča časa, sem vedno malo živčna, ker ne vem, kako bodo dijaki in dijakinje reagirali. Imela sem tudi že slabe izkušnje. Bila sem posebej nervozna zaradi predavanja na višji tehniški šoli v Beljaku, ker je bila v povojnem času še zelo nacistična. Znanci, ki so tedaj obiskovali šolo, so zelo trpeli zaradi profesorjev, ki so še vedno širili nacistično ideologijo. Toda ko sem prišla tja, je Adele bila tako zavzeta, reflektirana in prisrčna, da mi je strah zbledel.«
Adele Polluk je bila učiteljica z vso vnemo. Sturm-Schnabl pripoveduje o dogodku, ko dijak ni prišel na izpit, ki bi mu omogočil napredovanje v višji razred. Učiteljica je najprej poklicala starše, nato se je peljala po fanta, ki je potem opravil izpit.
S svojimi dijaki in dijakinjami je realizirala mnogo projektov. Z maturantskim razredom je izvedla projekt, v katerem so zasnovali spomenike za taboriščnike, ki so bili prisiljeni delati na cestnem predoru na Ljubelju.
»Čeprav je toliko delala in dosegla, se je vedno držala bolj v ozadju. Bila je velik človek – junakinja.«
Katja Sturm-Schnabl o Adele Polluk
Alpski prelaz na Ljubelju je bil strateškega pomena, prometna pot med nacistično Nemčijo in Balkanom. V času 1941/1942 se je začelo delo za zimsko varen cestni predor. Leta 1943 je podjetje »Universale Hoch- und Tiefbau AG« prevzelo gradbeni projekt. SS je podjetju proti plačilu prepustila taboriščnike iz koncentracijskih taborišč. Namestili so jih v severno in južno taborišče – dve izpostavi koncentracijskega taborišča Mauthausen. Skupno je v obeh taboriščih bilo nastanjenih okoli 1800 ljudi. Predor so morali vkopati v goro s severa in juga brez običajnih varnostnih ukrepov. Pri delu je umrlo okoli 40 ljudi. Leta 1995 je Mauthausenski odbor Koroška postavil spominsko ploščo na portalu severnega predora.
Adele Polluk je skupaj s štirimi dijaki in dijakinjami izvedla tudi filmski projekt o deportaciji koroških Slovencev in Slovenk. V sklopu projekta je ekipa imela intervjuje s pričami časa, kot je Katja Sturm-Schnabl. Snemali so tudi v domačem kraju Sturm-Schnablove, v Sinči vasi. Filmska skupina je raziskovala poti, po katerih so deportacije potekale, in taborišča, v katere so odpeljali izgnance.
Polluk je poleg študija pedagogike na celovški univerzi študirala tudi psihologijo. Svoje diplomsko delo je napisala na temo obvladovalnih in obrambnih mehanizmov ob spominu na holokavst in nacionalsocializem v Šentvidu v Podjuni.
Tudi ona je izvirala iz Šent-vida v Podjuni. Od šestih otrok v družini je bila edina, ki je obvladala slovenščino.
»Že vedno je bila zelo samostojn in samozavestna. Vedno je ostala Slovenka. Pa tudi v privatnem življenju je imela neverjetno moč. Kot mlada ženska je dobila otroka in zavestno se je odločila za to, da bo samohranilka. Seveda je bilo težko, toda ona je to zmogla. Ko je za eno leto poučevala nemščino v Moskvi, je sina vzela kar s seboj.«
V svojem domačem kraju, v Šentvidu, je sooblikovala projekt »Spominska plošča Terezija Mičej«. Terezija Mičej je bilo ime matere in hčerke, ki ju je leta 1945 usmrtil nacionalsocialistični sistem. Bili sta članici pomembne koroško- slovenske družine. Oče oziroma mož Andrej Mičej je leta 1912 ustanovil pevski zbor Danica. Za družino Mičej je, kot za vse koroško slovenske družine, pomenil anšlus Avstrije k Nemčiji leta 1938 izgubo identitete, posebej pa izgubo maternega jezika. Med vojno sta 60 let stara mati in 22 let stara hči nudili članom uporniškega gibanja prenočišče in hrano. 1. junija 1945 so obe aretirali in odpeljali v gestapovski zapor v Celovcu. Kljub mučenju nista izdali imen partizanov in partizank. Hčerka Terezija je ob obisku družine očetu zaupala, da bi lahko 200 ljudi izdala, toda da je imela dovolj moči, da ni izdala niti enega. 6. januarja 1945 so ju privedli na sodišče v Celovcu, kjer ju je zloglasni sodnik Roland Freisler (ki je izrekel tudi sodbo nad 13 kasneje obglavljenimi uporniki) in ju obsodil na smrt. Šest dni kasneje so mater in hčer obglavili na graškem deželnem sodišču.
Skoraj 70 let po usmrtitvi obeh žensk so postavili spominsko ploščo na pokopališču v Šentvidu. Adele Polluk je k projektu izdala spremno brošuro, v kateri je o hčerki in materi Mičej napisala: »Njuno dejanje je zaznamovalo prepričanje, da sta ravnali prav. Ubrali sta pot osvoboditve zase, za druge in za nas vse. To naj izraža spominska plošča, danes in v bodočnosti.«
Adele Polluk si je prizadevala tudi za begunce in begunke. K sebi je vzela družino, ki je zbežala s Kosova. Sturm-Schnabl pripoveduje: »Ena od deklet se je potem vrnila na Kosovo. Nekaj časa kasneje je pisala Adele, kako težko je na Kosovu živeti kot neporočena ženska in da se bo poročila. Toda za poroko ji je manjkalo mnogo stvari. Adele je takoj vse nakupila in potem peljala nevesti.«
