Kaj pa mi koroški Slovenci, smo v duši Slovenci? Čutimo povezavo z matico? Čutimo potrebo po obhajanju slovenskega kulturnega praznika? Tako se je v Tinjah spraševal slavnostni govornik Niko Kupper.
Tinje Prva v nizu koroških prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku – uradno ga obhajamo 8. februarja, na obletnico smrti pesnika pesnikov Franceta Prešerna – je minuli četrtek bila v Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah. Glasbeno so jo oblikovali slovenski, evropski in svetovni prvak na diatonični harmoniki Tomaž Boškin, »domača« vokalna skupina Lipa istoimenskega slovenskega kulturnega društva iz Velikovca, sodelavka Tinjskega doma in v rodni Bolgariji šolana pianistka Zlatina Riepla ter loški tamburaši iz gornjega Roža.
»Življenje ni praznik … in vendar« je bilo geslo tinjskega slavnostnega večera. Naslov
je vzet iz istoimenske pesmi »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča, znane po dveh verzih: »Ni praznik, predragi mi, naše življenje/ življenje naj bode ti delaven dan!« ter po znamenitem bodrilu »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, mož storiti je dolžan!«A tako kakor je tudi Gregorčič sklenil pesem s spravljivim tolažilom »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,/ a delo in trud ti nebo blagoslovi!« je tudi rektor tinjskega doma Jože Kopeinig naslovno opozorilo, da življenje ni praznik, dopolnil z besedami »… pa vendar je lepo in se ga veselimo. Danes. Jutri. In vedno.«
Slavnostni govornik Niko Kupper, urednik
slovenskega sporeda ORF in predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, je kritično motril toliko opevani skupni slovenski kulturni prostor in današnjo realnost koroških Slovencev. Slednjo je, kot pravljičar, opisal z nekoliko predrugačeno zgodbo Grimmovega Srečnega Janeza, za koroške potrebe imenovanega Anzej. »Ko obljubi temu slovenskemu Anzeju gospoda, ki ji je dolga leta služil, zlato kepo, v našem primeru s členom 7 ustavno zajamčene pravice, na poti domov to zlato kepo po nasvetih in pritiskih večinskih sopotnikov zamenja najprej za staro kravo. Potem ga prepričajo, da je konj vendar boljši od krave, in da bomo ostali bližje zgodbi koroških Slovencev, se pogajata kmalu Anzej in njegov brat Pepi. Sicer nista istega mnenja, vendar iztržita za konja dva osla. Se strinjata, ko se vmeša še njun bratranec Jozi, da sprejmejo v zameno za osla tri pujse. Potem se zadovoljijo s kozami in da ostanejo vsaj te cele in naš Vouk sit, se veselijo posebne klavzule, da ob dobri volji večinskih pogajalcev dobi kakšna kozica morda le še dodatno pentljo. Samo, če se vsi vpleteni, tudi gosposka stran, strinjajo! V žitrajskih Selah je bil pogoj izpolnjen, konsenzualno dosežen dogovor bi lahko obveljal. Rezultat je znan – dodatne pentljice ni bilo!«
O skupnem slovenskem kulturnem prostoru se je Kupper spraševal, če zares obstaja, tako za Slovence v osrednjem prostoru kakor zunaj njega. »Kaj pa mi koroški Slovenci, smo v duši Slovenci? Čutimo povezavo z matico? Čutimo potrebo po obhajanju slovenskega kulturnega praznika? Ali je zgolj tradicija, obveza? Se imamo za del skupnega slovenskega prostora, ali celo za zadnje borce slovenstva?« Kritično ost je usmeril tudi proti razdvajanju, ne samo političnemu, temveč med »osrednjimi« in »zamejskimi« Slovenci nasploh. »Se lahko pohvalimo, da vsaj mi sprejmemo rojake iz Slovenije, ki se priselijo na Koroško? Jih mi ujamemo v tujem okolju? Jim pomagamo, jih enakovredno povabimo k sodelovanju v naša slovenska društva? Ali se izogibamo, nasprotujemo, ne sprejmemo, ker pač le niso naši. … Koliko nas vse res zanima kulturna izmenjava z rojaki v Sloveniji, na Primorskem, v Porabju? Koliko iščejo naša društva pobratenja, se obiskujemo s skupinami redno?«
