Jutro je. Z vonjem sveže kave v nosu odprem dnevni časopis. Ko pričnem brati in mi hrup dunajskega mesta v ušesih doni, se tanek papir zmečka med mojimi trepetajo-čimi prsti. Grenkoba oteži jezik, čeprav še nisem okusila kave. Na naslovni strani časopisa se namreč nizajo poročila, drugo z drugim v boju za najstrašnejše dogajanje. Tiskane črke, črne kot oglje, mi mrgolijo pred očmi, ko preletim besedila. Pogled se prilepi na nekaterih besednih zvezah. Berem. »Pritisnite na plin, Germani, dosežemo sedmi milijon.« … »ščiti svojo raso, kri tvojih prednikov je!« … »pesem podgane«. V kotu časopisa je natisnjen datum. April 2019. 

Zbrali smo se danes, 29. aprila 2019,  tukaj v Sivi hiši dunajskega deželnega sodišča, da se spomnimo 14 pogumnih koroških Slovencev in Slovenk, ki so v boju proti nacističnemu režimu bili umorjeni. 76 let je minulo, odkar so nacisti v teh prostorih obglavili koroške Slovence in Slovenke iz občin Borovlje, Sele in Železna Kapla, ker se niso klonili režimu. 

76  let, domala razdobje človeškega življenja, obdobje treh generacij. Toda v koliko smo se zares razvili v teh skoraj osmih desetletjih? Česa smo se naučili iz minulega časa? Smo generacija prihodnosti, prvorojenci in prvorojenke digitalnega sveta. Toda preteklost trga na scefranih robovih naše demokratične družbe. Na desni prežijo sleparji in zvabljajo z obljubo enostavnega življenja, kot je bilo včasih, in z enostavnimi odgovori.

Današnja avstrijska vlada je vranje črna in modra, kot plavica na reverju. Reprezentanti naše države zastopajo desničarsko ideologijo, ki se vedno znova izrazi v govoru in ukrepih proti feminističnim projektom, proti iniciativam za zaščito klime, 

proti manjšinam, migrantom, skupnosti LGBTIQ (Lesbian Gay Bisexual Trans Intersex Queer) in še drugim. Razen tega je Avstrija letos pri uvrstitvi dežel z dobro situacijo glede svobode tiska zdrsnila navzdol.  

Stojimo v močvirju in mulj nam seže do kolen. To niso več le znaki za nevarnost, ne svarilo pred preplahom, ne sirene, ne modra luč. Smo že v sredini dogajanja in zdaj je čas za ukrepanje. Delo še zdavnaj ni končano, vendar to nam je jasno. Fatalističnim cinikom v odgovor si prikličimo pred oči demonstracije ob četrtkih, petke za prihodnost, delovanje različnih kulturnih in političnih organizacij. Civilna družba je pisana, kaotična in utripa od moči in življenja. Smo opozicija, smo živi spomin. Tudi danes se ne bomo vdali. Tudi naslednjo leto se bomo spet podali na pot sem v Sivo hišo, na shodu, ki je demonstracija in spominski pohod v enem. Agiramo kot dediči in dedinje upornikov in upornic, ki so se borili proti nepravičnosti. Posebej pa izražamo z vsakim korakom naše občudovanje in našo hvaležnost do tistih, ki so se borili proti enemu najgrozovitejših izbruhov nečlovečnosti 20. stoletja – proti nacističnemu režimu. 

Zato se danes spominjamo: Ivana Dovjaka, Franca Gregoriča, Florijana Keliha, Urha Keliha, Micke  Olip, Tomaža Olipa, Jakoba Oražeja, Janeza Oražeja, Jerneja Oražeja, Jurija Pasterka, Franca Pristovnika, Franca Weinzierla in Mihe Županca, bolje znani kot trinajst selskih žrtev, ter Tomaža Olipa (starejšega), ki je bil obsojen na 8 let zapora, vendar so ga neposredno po sodbi tako zverinsko mučili, da je umrl že na gestapovskem sedežu v Celovcu.