V četrtek 8. julija sta deželni glavar dr. Peter Kaiser in kolegij koroške deželne vlade vabila na slavnost ob »10-letnici rešitve vprašanja krajevnih napisov«. Navzoč je bil tudi zvezni predsednik dr. Alexander Van der Bellen.
»Domovina je tam, kjer govorijo moj jezik,« je v svojem nagovoru ob četrtkovi slavnosti dejal avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen. Ob tem je opozoril na svojo domovino, dolino Kaunertal na Tirolskem in tamkajšnje narečje, ki je zanj vedno bilo samostojen jezik.
Pred desetimi leti je bil podpisan memorandum o dvojezičnih krajevnih napisih, podpisniki Gerhard Dörfler (tedaj deželni glavar), Josef Ostermayer (tedaj državni sekretar in koordinator pogajanj) ter predstavniki slovenskih političnih organizacij Valentin Inzko, Bernard Sadovnik in Marjan Sturm so bili tudi tokrat prisotni. Prireditev, ki sta jo v obeh deželnih jezikih moderirala Aleksander Tolmaier in Ute Pichler, se je začela s predvajanjem filma, v katerem je bila prikazana pot od plebiscita do podpisa memoranduma v letu 2011. V njem je med drugim zgodovinarka Brigitte Entner opozorila na dejstvo, da so morali po plebiscitu mnogi koroški slovenci svojo domovino zapustiti, izgubili so svoja delovna mesta in s tem bazo za življenje na Koroškem. V filmu je bil prikazan tudi pregon koroških Slovencev med drugo svetovno vojno, kot priča časa je spregovorila Ana Urban, ki je bila z družino kot šestletna deklica pregnana iz koroške domovine. Deželni glavar Peter Kaiser je imel zelo oseben nagovor. Orisal je, kako je vprašanje dvojezičnosti in slovenščine doživljal v svoji družini. S svojo mamo sta si bila vselej skoraj pri vseh temah edina, razen pri vprašanju slovenščine. Kot mnogi v tistem času je bila mnenja, da se na Koroškem govori nemško, za kaj drugega tukaj naj ni prostora. »Tudi ko sem kasneje svojega sina Luca prijavil v dvojezični vrtec, tega nikakor ni razumela. Kasneje, ko ji je Luca ob materinskem dnevu deklamiral pesmico v slovenščini, se je od veselja razjokala. Od tedaj je bila slovenščina nekaj čisto normalnega, en jezik kot drugi, obogatitev, ker jo govori tudi njen vnuk.« Deželni glavar je dejal, da mora biti Koroška ponosna na svojo večjezičnost in raznolikost in ob tem pozitivno omenil vlogo nekdanjega kanclerja Faymanna, državnega sekretarja Ostermayerja, tedanjega deželnega glavarja Dörflerja ter konsenzne skupine in »nekdanjih nasprotnikov« Marjana Sturm in Josefa Feldnerja.
Zvezni predsednik Van der Bellen je v svojem govoru pohvalil tedanje akterje, ob tem pa pojasnil, da je sožitje nekaj dinamičnega in ni statično: »Ta kompromis je bil pomemben, s tem pa stvar ni zaključena. Materni jezik je potrebno gojiti, treba se ga je učiti v jaslih, v vrtcih, v šolah in v terciarnem sektorju.«
Josef Ostermayer se je spomnil napornih pogajanj: »Štiriindvajsetkrat sem bil na Koroškem in se vozil od občine do občine, od ene slovenske politične organizacije do druge in se vmes pogajal s politiki. Zelo sem vesel, da smo uspeli. To je bil trenutek, ki ga v življenju ne doživiš velikokrat.«
Na vprašanje moderatorja Aleksandra Tolmaierja, kaj je ta rešitev prinesla deželi Koroški, je Gerhard Dörfler odgovoril, da mir, sodelovanje in razumevanje. »Za deželnega glavarja mora biti vedno na prvem mestu, da v deželi vlada mir in to je bila moja glavna motivacija, da sem se zavzel za to rešitev.« Tudi zanj to ni bilo vedno enostavno, saj je moral ob tem tudi »funkcionirati« za svojo frakcijo. Prestavljanje dvojezičnih tabel v Pliberku je Dörfler ocenil kot slike »iz svoje mladosti v Pliberku, katerim bi se rad odpovedal, pri Jörgu pač nisi mogel kar tako reči ne.«
Kaj so na slavnosti povedali predstavniki koroških Slovencev?
Manuel Jug, preds. ZSO
»Še naprej rasti skupaj«
»Mi vsi imamo odgovornost, da bomo ta konsenz in pozitivno sožitje živeli tudi še naprej, v naslednjih generacijah. Mi vsi moramo skrbeti za to, da bo ta dežela tudi v prihodnosti še naprej rasla skupaj. Pomembno je, da mladini pokažemo, da je to nekaj samoumevnega, da tukaj živi več narodnih skupnosti. Mislim, da smo si edini, da se je po rešitvi vprašanja krajevnih napisov veliko spremenilo na bolje, en primer je forum za dialog dežele Koroške, kjer se skupaj v dialogu iščejo in najdejo rešitve.«
Valentin Inzko, preds. NSKS
»Pomembna je pravičnost«
»Konsenzno gibanje vidim od koroške škofijske sinode leta 1972 dalje, to je bila največja konsenzna skupina. (…) Mi smo vsi Korošci, to je logično, za nas kot narodna skupnost pa je poleg besed konsenz in skupno pomembna še pravičnost. Imamo državno pogodbo in obljube, tudi obljube deželnega sveta iz leta 1920, in zvezni predsednik se je za zamude pri uresničitvi teh pravic tudi opravičil. Zame se je tedaj pri tem kompromisu stavilo vprašanje, če je situacija boljša ali ne. In je boljša.«
Bernard Sadovnik, preds. SKS
»Vsi smo Evropa«
»Kot potomec Peršmanove družine je bila zame srčna zadeva, da živim edino politično zapuščino svojega očeta: Menil je, da nemškogovorečih zaradi tega, kar se je tam zgodilo, ne smemo sovražiti, moramo se z njimi spraviti in iti po skupni poti. (…) Učenje jezikov, učenje jezikov avstrijskih narodnih skupnosti pomeni tudi učenje jezikov avstrijskih sosednjih držav in to nam daje prihodnost. Jezikov ne smemo politizirati, živimo jezike in ohranimo jih. (…) Ni več manjšine, ni več večine, vsi smo Evropa.«