Dva, za nas koroške Slovence še posebej pomembna zgodovinska časovna mejnika, se te dni prepletata. To sta 6. april 1941, ko so nacifašistični okupatorji brez vojne napovedi napadli takratno kraljevino Jugoslavijo, in pa 14. ter 15. april 1942, ko so nacisti sprožili prvi val etničnega čiščenja dežele in so v taborišča v Nemčiji pregnali okoli tisoč koroških Slovenk in Slovencev. Na njihove domove so naselili Nemce in optante iz Kanalske doline, Južne Tirolske in od drugod.
Napad na Jugoslavijo, kjer je živelo okoli 700.000 Nemcev, je pomenil tudi konec vseh medsebojnih diplomatskih obzirnosti pri obravnavanju manjšinskega vprašanja. Na Koroškem so Nemci takoj uvedli brutalne ukrepe germanizacije in brezpravnosti slovenskega prebivalstva, kot so to bili izgon in zapiranje slovenskih duhovnikov in kulturno-političnih aktivistov, prepoved slovenščine v javnosti in vseh slovenskih ustanov. Najpomembnejši del potujčevalnih ukrepov je bil pregon koroških Slovencev. To zločinsko dejanje ni nenadoma padlo z neba, koroške oblasti in nacisti so ga s koroškim hajmatbundom na čelu že dolgo in skrbno pripravljali. Berlinu ga je bilo treba le še potrditi.
Ta nasilna dogajanja opisuje Florijan Lapusch v več poglavjih svoje življenjske zgodbe »Bližina preteklosti, korenine prihodnosti«, ki jo je njegova vnukinja mag.a dr.a Vera Wutti-Incko uredila in pripravila za knjižno izdajo.
Florijan Lapusch – domačini in prijatelji so ga klicali »Frjan« – (1894-1985) iz Podsinje vasi v fari Šentjanž v Rožu, je bil čevljarski mojster in kmet, zavzet kulturni delavec, občinski politik in zadružnik. Od leta 1925 je 50 let vodil posle Hranilnice in posojilnice v Šentjanžu. Ustanovil je Kmečko gospodarsko zadrugo Šentjanž v Rožu in bil pobud-nik gradnje tamkajšnega Zadružnega doma. Od leta 1935 je bil 40 let predsednik Zveze koroških (pozneje slovenskih) zadrug v Celovcu.
»Prišli bomo nazaj.«
V poglavjih knjige o predvojnih, vojnih in povojnih letih prikazuje, kako so nemškonacionalni in nacistični občinski veljaki ustrahovali slovensko govoreče vaščane in razbijali slovenske strukture. Opisuje čas v gestapovskem zaporu v Celovcu in izgnanstvo 11-članske družine v taborišče Frauenaurach, prisilno delo v Mainzu, Erlangenu in drugih krajih ter premestitev slovenskih pregnancev iz Frauenauracha v taborišči Hesselberg in Eichstätt jeseni 1944. Zadnje mesece pred koncem vojne bralci sledijo Lapuschevim v mesto Freistadt v Gornji Avstriji, kjer je posestnik tamkajšne tovarne Haberkorn sedmim koroškoslovenskim pregnanim družinam dal delo in stanovanje in jim omogočil predčasno pot iz taborišč. Sledijo spomini na odisejado po koncu vojne domov na izropano domačijo, na trud pri obnavljanju med vojno odvzetega posestva ter požrtvovalno delo za ponovno vzpostavitev slovenskega zadružništva na Koroškem.
Berite izvleček iz Lapuscheve knjige:
»V velikih avtobusih jih vlačijo naprej« (april 1942)
Ravno smo na veliki njivi začeli sejati ječmen, ko je prišlo mimo sosedovo dekle, ki je bilo v Borovljah. Vprašalo nas je, ali bomo sploh še kaj sejali, saj v Borovljah že selijo Slovence. »Winkler, Šlemcinja in Čvešplar so bili že pripravljeni za odhod, ko sem jaz bila v Borovljah,« nam je rekla. Začutil sem silen udarec po celem telesu, bilo mi je, kot da bi vame treščila strela, tako so me, čeravno smo nekateri s tem že računali, pretresle njene besede. Zdaj je to postala resnica. »V velikih avtobusih jih vlačijo naprej,« je povedalo dekle. Hitro smo končali delo in v strahu odšli domov. (…) Ob pol petih smo z glavne ceste zaslišali trobljenje avtomobilov, ki so obračali in se ustavljali pred županovo gostilno. »Slišiš,« mi je rekla žena, ki je oblečena ležala na postelji, »so že tukaj!« Začela je zbujati otroke.
Najprej je zbudila večje štiri in jim prigovarjala, naj se le hitro oblečejo. »Po nas so prišli.« Starejša fanta sta že vedela, kaj to pomeni. (…) Čez pičle pol ure je nekdo potrkal na vrata. Grem in odprem, pred mano stoji vojak policist in me vpraša: »Sind Sie der Herr Lapusch?« Ko sem mu pritrdil, je s precej trdim glasom rekel. »Sie und Ihre ganze Familie werden ausgesiedelt.« Iz torbe je potegnil list papirja in prebral imena vseh članov družine. Začel je z mojim in ženinim imenom, zatem naštel imena vseh osmih otrok in ob koncu prebral še ime našega starega očeta Tomaža Weissa: skupno 11 oseb. Vprašal je, ali so vsi našteti doma. Potrdil sem, da so vsi doma, z izjemo tasta, ki je na 100 metrov oddaljeni domačiji. Rekel sem mu, naj vstopi v sobo. Medtem so vsi otroci, zbrani okrog mamice, stali sredi sobe in strmeli v policista, ki je tudi sam ostrmel, ko je videl našo veliko družino. Pozval sem ga, naj se usede, njegov spremljevalec, ki je prej stal pred hišo, je vstopil in vprašal, kje je družina Wieser, ki bo tudi izseljena. Pokazal sem mu predzadnjo hišo na vasi in kmalu je odšel tja z nekim tretjim policistom.
Uniformiranec, ki se je ves čas zadrževal v naši sobi, se je medtem usedel k mizi. (…) Njegov glas je bil sedaj spremenjen in milo nas je pozval, naj spakiramo osebne stvari, ki jih nujno potrebujemo, in tudi nekaj živeža, da otroci ne bodo lačni. »Ali naj vzamemo tudi posteljnino s seboj?« je vprašala žena. »Vzemite s seboj, kar morete nesti.« »To pa ne bo veliko več kot moj dojenček, ki je star devet mesecev,« mu je odgovorila. »Pa prosite koga od svojih sosedov, da vam stvari zapelje do ceste, kjer stojijo avtobusi.« (…)
Slovo od doma
Slovo od doma in naše ljube domačije je bilo tako težko, da kaj takega ne bi hotel še enkrat doživeti. Bilo mi je, kot da mi nekdo poriva nož v srce. Žena in otroci so jokali. Jokali so tudi zbrani sosedje, tisti, ki so si nam še upali približati. Živina v hlevu je mukala, ker ni bila nakrmljena, pes na verigi je lajal, kot bi gorelo. Šel sem v hlev in vzel od živine slovo, nakar še od psa, te zveste živali, ki je neznosno cvilila in tulila. Potem sem stopil pred hišo in jo poškropil z blagoslovljeno vodo. To je storila tudi vsa moja družina. Z vrta sem vzel malo prsti in jo vsul v pločevinasto škatlo ter svojim prijateljem spregovoril v slovo: »Dragi sosedje in prijatelji! Odhajamo od doma, pregnani v tuje kraje. Toda mi ne gremo za vedno! Prišli bomo nazaj, mogoče šele po več letih, toda mi pridemo, tako sigurno, kot zdaj odhajamo! Ostanite zdravi in ne pozabimo drug na drugega.« Vsi, ki so bili tam navzoči, so jokali. Jaz nisem jokal, toda kar sem povedal, sem povedal s povzdignjenem glasom. Eden od navzočih policistov je vprašal: »Kaj pa govori ta človek?« Nihče mu ni odgovoril.
Florijan Lapusch: Bližina preteklosti, korenine prihodnosti. Avtobiografija koroškega Slovenca.
Uredila dr.a Vera Wutti-Incko, s komentarji in opombami opremil prof. Štefan Pinter, spremni besedili napisala
dr. Avguštin Malle in dr. Daniel Wutti.
Knjiga, ki jo je Slovenska prosvetna zveza v Celovcu izdala kot knjižni dar 2021, je naprodaj v knjigarni Haček in pri SPZ.
Naročila:
[email protected] ali 0463/51430022
