Prihodnji ponedeljek, 9. avgusta, bo minulo 120 let, odkar se je rodila Marija Lienhard – sr. Gabrijela. Kot prednica je 12 let vodila zavod v Šentrupertu pri Velikovcu, po izstopu iz reda pa je vodila farni dom v Škocjanu. Obeh ustanov ni več, zasluge sr. Gabrijele pa so bile v glavnem spregledane.  

V brošuri S. M. Salvatore Klun ob 100-letnici zavoda šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu (»V službi ožjega kraljestva in naroda«) iz leta 1996 je zabeležen samo statistični podatek, da je bila sr. Gabrijela prednica šentrupertskega zavoda pred vojno (1935-1941) ter po vojni med letoma 1945 in 1951. Niti z eno besedo niso omenjene njene zasluge, zlasti še tiste ne po vojni, ko je bilo treba zavod spet poživiti iz ruševin, povzročenih od nacizma. Edini, ki v brošuri nanje opozarja, je pokojni šolski ravnatelj Mirko Srienc. Svoje pričevanje opisuje z naslednjimi besedami:

Jeseni leta 1946 sem dobil prvo nastavitev, in sicer na velikovški ljudski šoli. Prijazno so mi sestre podaljševale bivanje v hiši. Tako sem od vsega začetka spremljal njih napore in prizadevanja, da pripravijo razdejano poslopje za sprejem prvih gojenk po vojni v gospodinjsko šolo, kakor se je šola tedaj imenovala. Spominjam se, kako odločno je nastopala tedanja prednica sr. Gabrijela na velikovških in celovških uradih, da je dosegla najosnovnejša dovoljenja in nakaznice za živila in gradbeni material.

Zelo spoštljivo se sr. Gabrijele spominja tudi pokojni Lipej Kolenik. V njegovi knjigi »ZNOVA. Koroški Slovenci pod britansko oblastjo po letu 1945« beremo na osnovi pričevanja Gabrijeline poznejše svakinje Marije Lienhard:

Svojo odprtost in srčno kulturo je sestra Gabrijela izpričala  posebno še tistim tovarišem, ki so leta 1946 iskali skrite grobove padlih partizanov po širni Svinški planini, da jih prekopljejo v skupen grob na šentruperškem pokopališču. Tem ljudem, predvsem mladim, je radevolje dajala tudi hrano, prenočišče in predvsem moralno pomoč, da  bi bili padli deležni častnega po-greba. Vsa zadovoljna je bila med prekopavanjem in posebno še, ko je bil leta 1946 veličasten pogreb padlih za svobodo na šentruperškem pokopališču.

Kot pripoveduje svakinja Marija Lienhard, je bila sr. Gabrijela potem, ko je postala spet navadna sestra, izpostavljena poniževalnim ukrepom s strani tistih, ki bi morali pravzaprav slediti krščanskemu izročilu o ljubezni. Zato se je pridružila civilnemu redu in je po zaslugi pokojnega župnika Jožeta Kogleka do svoje upokojitve vodila farni dom v Škocjanu. Bila je zelo priljubljena. Hkrati pa se je v njeni duši nabralo preveč žalosti in razočaranj. Po upokojitvi se je vrnila v domače Libuče. Libuško pokopališče je postalo tudi njen zadnji zemeljski dom:  2. februarja 1981 je umrla v pliberškem domu za ostarele – v domu, ki so ga vodile šolske sestre.