
2. avgust je evropski dan spomina na holokavst nad Romi in Sinti. Na ta dan se spominjamo žrtev genocida nad pripadniki teh skupnosti v času nacizma, zlasti množičnega umora približno 2.897 Romov in Sintov v noči z 2. na 3. avgust 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau.
Vendar pa diskriminacija vse do danes ni povsem izginila. V študiji iz leta 2024, ki jo je izvedel Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (DÖW) in je obravnavala desničarski ekstremizem, je kar 38 % vprašanih izjavilo, da nočejo imeti Romov ali Sintov za sosede.
Beseda »cigan« je žal še vedno zelo prisotna v vsakdanjem življenju. Imam veliko prijateljev, ki jo še vedno uporabljajo kar tako, včasih tudi v umetnosti in kulturi. Santino Stojka
Santino Stojka, potomec pisateljice, umetnice in preživele treh koncentracijskih taborišč Ceije Stojka, meni, da je vzrok za takšne predsodke predvsem nevednost. »Romi in Sinti so kot vsak drug človek, večina se identificira kot Avstrijci. Strah pred njimi je povsem neupravičen,« poudarja. Tudi Michaela Horvath iz Gornje Borte na Gradiščanskem opozarja: »Diskriminacija manjšin bo vedno obstajala, pripadniki narodnih skupnosti se bodo žal vedno znova soočali z rasizmom in predsodki. Resda se je rasizem nekoliko zmanjšal, vendar ne smemo pozabiti na sovraštvo, ki se danes širi po družbenih omrežjih.«
Beseda velja za žaljivo, ker ima dolgo zgodovino diskriminacije (prisilna asimilacija, preganjanje in genocid), stereotipov in sovražnega govora do Romov ter ni samooklicano poimenovanje večine romskih skupnosti. Zato se danes uporablja nevtralni izraz »Rom« ali »Rominja«.
Horvath je nečakinja ene od žrtev rasističnega napada, ki se je zgodil 4. februarja 1995 v Gornji Borti. Takrat so bili s cevno bombo ubiti štirje moški romske skupnosti. Sama je bila kot mlado dekle priča temu dogodku. Eksplozivna naprava je bila pritrjena na tablo z rasističnim napisom: »Romi, nazaj v Indijo.« Aktivistka Alysea Nardai, prav tako potomka žrtev bombnega napada, dodaja: »Seveda se desničarsko mišljenje vrača. A opažam, da so mladi veliko bolj odprti za raznolikost. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.«
Na ulici je eksplodirala bomba. Takrat se nismo zavedali, kaj se je zgodilo. Bilo je malo pred polnočjo, ko smo v soseski zaslišali glasen pok. Takrat sem bila stara deset let in bil je prvi dan semestralke. Zato sem bila še budna in sem šla gledat v kuhinjo televizijo. Ta glasen pok je zbudil mojega očeta. Mislil je, da je v sosedovi kleti eksplodiral rezervoar za olje. Odšel je k sosedu, vendar tam ni bilo ničesar. Naslednji dan zjutraj je eden od mojih stricev prišel domov in pripeljal mojega očeta. Nato so na ulici našli štiri trupla: Karla, Petra, Erwina in Josefa.
Menim, da ima družba o Romih določeno sliko: vsi živijo v prikolici, brez tekoče vode, brez res veliko prostora, saj vsi otroci spijo v eni postelji. To ni res. Moji stari starši še vedno živijo v romski soseski. Nisem odraščala tukaj, niti nisem domačinka v Gornji Borti. Od otroštva živim v Oberdorfu. Vendar še vedno rada prihajam sem.
In moja mama vedno pravi, da je imela v tem romskem naselju najlepše otroštvo. No, razen atentata, ki je bil seveda pretresljiv in je vsem spodnesel tla pod nogami. Vendar je rekla, da ni bilo nič lepšega, kot potrkati na sosedova vrata in ven so prišli še trije otroci.
Iz rubrike preberite tudi