Tinje V 20. stoletju je slovenski narod postal državotvorni narod, precejšen del pa manjšina – najbolj v Italiji in v Avstriji, pa tudi na Madžarskem. Novoletno srečanje v Tinjah je tokrat obravnavalo minulo »stoletje ob mejah«, pozornost pa namenilo tudi aktualnim izzivom na Koroškem in v Evropi.

Trije dogodki so leta 1920 korenito zarezali mejne črte v slovensko narodno ozemlje – koroški plebiscit 10. oktobra, Trianonska pogodba, ki je določila meje Madžarske in s tem razmejitveno črto na slovenskem vzhodu, ter Rapalska pogodba med Kraljevino SHS in Italijo. 1920 – 2020, stoletje ob novih mejah je bila tema Novoletega srečanja minuli konec tedna v Domu prosvete Sodalitas Tinjah, ki ga je soorganizirala Katoliška akcija.

Tretjino slovenskega narodnega ozemlja s 300.000 Slovenci si je po koncu prve svetovne vojne prisvojila Italija. Zavezniki so ji leta 1915 z londonskim paktom, po katerem je Italija vstopila v vojno proti centralnim silam, obljubili ozemeljske pridobitve, med njimi Tirolsko do Brennerja, a z rapalsko pogodbo si je polastila na Slovenskem še precej več od tega, tudi dele Notranjske do Postojne in še Kanalsko dolino, ki je bila do leta 1918 del vojvodine Koroške, je razložil Ivo Jevnikar, bivši vodja slovenskega programa italijanske RAI. Slovenci so izgubili tudi morsko okno v svet, Trst, do tedaj osrednje pristanišče avstroogrske monarhije, pa je postal obrobno mesto. Brž so se začeli raznarodovalni ukrepi, že 13. julija 1920 je pogorel Narodni dom v Trstu, dodatno ostrino so dobili s prihodom fašistov na oblast. Poitalijančili so slovenska imena in priimke, izbrisali slovenska krajevna imena in ukinili slovenske organizacije, »zlasti v mestih pa je veliko ljudi klonilo in se asimiliralo«, je dejal Jevnikar in dodal, da »priključitev Italiji ni bila samo ločitev od preostalih slovenskih ozemelj, temveč predvsem vstop v povsem drugo kulturo.«

Leta 1910 je od 100.000 prebivalcev Trsta bila tretjina slovenska (Trst je bil sicer italijanski otok sredi povsem slovenske okolice), danes je slovenska prisotnost v mestu komaj še zaznavna. »Ko sem bil mlad, sem lahko mirno izhajal samo s slovenščino, imeli smo slovenske trgovine in male obrtnike,« je razvoj ponazoril Jevnikar. Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je izselilo 100.000 ljudi. Namesto njih so naselili Italijane, ki so jih številčno okrepili italijanski begunci iz Jugoslavije po drugi svetovni vojni.

Del Primorske je po letu 1945 bil priključen Jugoslaviji, vendar razočaranj tudi tedaj ni manjkalo: »Če so Hrvati dobili vse, kar se je dalo, pa so velika slovenska središča ostala zunaj Jugoslavije.« Italija je z ukrepi za manjšinsko varstvo dolgo zavlačevala, »prišli so šele, ko je bila manjšina utrujena in zdesetkana.« Med Slovenci v Italiji se je spremenila tudi narodna zavest, »identiteta je danes veliko bolj zapletena,« večina otrok v slovenskih šolah je danes iz mešanih zakonov. »Razdalja med matico in zamejstvom pa se je povečala, četudi so danes vsi pogoji, da bi bilo obratno,« je zaključil Jevnikar.

Bilo bi jih le še za vzorec

Na drugi strani slovenskega ozemlja, na vzhodu, pa je pridobila. Po 900 letih pod ogrsko oblastjo je namreč Prekmurje prišlo leta 1919 pod slovansko upravo. Bistvene zasluge za to je imel Matija Slavič, štajerski duhovnik, ki je v Narodnem svetu za Štajersko v Mariboru bil referent za Prekmurje in je na pariški mirovni konferenci o slovenskosti Prekmurja prepričal predvsem Američane. Do tedaj namreč mnogi niti v osrednjih slovenskih krajih niso vedeli, da tudi vzhodno od reke Mure živijo Slovenci, je v svojem predavanju v Tinjah pojasnil Vinko Škafar, bivši kapucinski provincial, doma iz Prekmurja.

Opozoril je tudi, da »Prekmurje ne bi nikoli pripadlo Sloveniji, če ne bi tam razvili svojega slovstva.« Knjige v prekmurski slovenščini so v 18. stoletju najprej pisali protestanti, potem tudi katoličani. Kasneje pa je bilo »pomembno, da so v Prekmurje prihajale iz Celovca slovenske Mohorjeve knjige, naročnikov je bilo v Prekmurju 9.138,« je razložil Škafar in dodal, da so bile »te knjige in njihovi razširitelji pod ostrim udarom madžarskih oblasti.« Če Prekmurja ne bi uspelo priključiti Jugoslaviji, bi tam »bilo danes le še za vzorec ljudi, ki bi govorili slovensko,« je prepričan Škafar. Njegove besede potrjuje slovensko Porabje, ki je po trianonski pogodbi bilo dodeljeno Madžarski.

O vindišarjih šele po plebiscitu

O usodnih ločnicah za koroške Slovence v letih 1918 do 1920 je predaval zgodovinar Štefan Pinter in dejal, da se je podrejenost Slovencev na Koroškem kazala že v 19. stoletju, saj niso imeli »socialnega, kulturnega in ekonomskega kapitala,« kar se je posebej odražalo v šolstvu. In četudi je v plebiscitni coni A bilo po uradnih štetjih 70 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva, resnični delež pa je znašal vsaj 85 odstotkov, se je 59 odstotkov volilnih upravičencev na plebiscitu 10. oktobra 1920 izreklo za Jugoslavijo – med njimi vsaj 12.000 slovensko govorečih. Pinter, ki se pri tem sklicuje na ugotovitve zgodovinarja Andreja Moritscha, kot razloge za takšno odločitev navaja zlasti socialne in gospodarske nagibe, ki jih je avstrijska propaganda znala bolje nasloviti kakor jugoslovanska. In še en detalj je omenil Pinter: o vindišarjih je nemška propaganda začela govoriti šele po plebiscitu, prej so nagovarjali Slovence.

V sobotnem popoldanskem delu novoletnega srečanja se je v Tinjah predstavila iniciativa SKUP – Slovenski konsenz za ustavne pravice, ki se razume kot »poskus prebuditve civilne družbe, ki je v zadnjih letih med koroškimi Slovenci zamrla, pri čemer so prepričani, da se »v osrednje organizacije ne splača dregati, saj tam vlada mrtvilo.« V nedeljo dopoldne pa je v Tinjah o evropskih perspektivah razglabljal teolog Ivan Štuhec.