V počastitev enajstih članov Peršmanove in Kogojeve družine, ki so 25. aprila 1945 pred zarjo svobode postali  žrtve nacističnega oz. esesovskega nasilja, sta Zveza koroških partizanov in Društvo Peršman v nedeljo, 27. junija, priredila spominsko proslavo pri Peršmanu, kjer je edini muzej oboroženega boja proti nacizmu in fašizmu v Avstriji.
Budnost za člen 7

V svojem pozdravnem govoru je Andrej Mohar, tajnik ZKP in bivši predsednik Društva Peršman, izrazil veselje, da se mladina v vse večji meri vključuje v spominsko delo, kar se odraža tudi v pomlajenem odboru Društva Peršman. Opozoril je na potrebno budnost proti demagogiji in politiki sil, ki nasprotujejo uresničitvi določil člena 7. Te sile so kljub memorandumu o dvojezičnih krajevnih napisih in širitveni klavzuli za postavitev dodatnih dvojezičnih tabel zagnale proti njim gonjo, v Podjuni pa so ponekod dvojezične krajevne napise  kratkomalo pomazali. Mohar je zahteval poglobitev javne zavesti, da sta Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 in njen 7. člen sad protinacističnega, predvsem partizanskega upora koroških Slovencev.

Tajnik ZKP Andrej Mohar
Peršman, kraj spomina in učenja 

O načrtih in delovnih težiščih Društva Peršman sta spregovorila novoizvoljena predsednik Markus Gönitzer in podpredsednica Eva Hartmann. Že kot mladenič se je Gönitzer, rojen v Wolfsbergu, v domači Labotski dolini soočal z vrsto nacističnih zločinov, s skrajnodesničarsko in nacistično stalnico družbenih elit in s pozabo. Upor slovenskih partizanov je zanj pomembna identifikacijska opora in priložnost kritičnega soočanja s preteklostjo ter dediščine za prihodnost.
Eva Hartmann, absolventka slovenske gimnazije in profesorica na pedagoški visoki šoli v Celovcu je poudarila, da je prav zgodovina družine zaznamovala njen osebni pristop k tematiki antifašističnega upora. Saj sta tako dedek in babica kot pregnanka in kot jetnik v taborišču Dachau bila žrtvi nacističnega nasilja. V družini je ta zgodovina vseskozi prisotna dediščina. 
Med poglavitne cilje delovanja Društva Peršman oba uvrščata prav umestitev Peršmanovega spominskega doma kot kraja učenja. Zgodovina tega mesta ni omejena zgolj na koroške Slovence, temveč velja za celotno Koroško in preko njenih meja. Obisk Peršmanovega muzeja in koncentracijskega taborišča na Ljubelju naj bi bil del obveznega programa na poti šolanja vsakega mladega Korošca in mlade Korošice, je poudarila Eva Hartmann.

Markus Gönitzer in Eva Hartmann
Slovenska kulturna dediščina

Slavnostna govornica na spominski svečanosti je bila Ksenija Dobrila, predsednica SKGZ, Slovenske kulturno-gospodarske zveze za Trst, Gorico in Čedad. S predano pozornostjo in hvaležnostjo da se klanja temu kraju spomina in trpljenja, kjer je pod nacističnimi svinčenkami padlo enajst oseb iz zavednih slovenskih družin Sadovnik in Kogoj. Spomeniki in kraji, »ki so  posvečeni žrtvam fašizma in nacizma, so pomemben del slovenske kulturne dediščine«, je dejala in poudarila, da moramo »ta spomin napraviti viden, dostopen, splošno zaznaven«. Zato so tudi pri SKGZ ustanovili spletni portal Spomeniki prihodnosti. 


Hud udarec so slovenski skupnosti na Tržaškem in Goriškem zadali prva svetovna vojna, razmejitev po njej in vzpon fašizma, ki je svojo sovražno ost naperil proti Slovencem. Začetki so bili pustošenje uredništva Edinost, požig tržaškega Narodnega doma, nadaljevalo pa se je s prepovedjo vsega slovenskega in s tržaškima procesoma proti slovenskim rodoljubom okoli TIGRA, borbo in streljanjem na Bazoviški gmajni ter na Opčinah. Z raznarodovanjem je fašistična oblast poteptala osnovne pravice slovenskega človeka. Ljudje, ki so jim zaplenili knjižnice in požgali kulturne domove, jih konfinirali, poniževali, jim  potujčevali imena, so se odločili za upor,  »ker je etnična identiteta del narodne in osebne prvobitnosti, brez nje ni svobode ne osnovnega človekovega dostojanstva. Upor je bil samobramba«. 
Obisk partizanskih in antifašističnih spomenikov je tudi vztrajanje pri zahtevi, da se moramo z zločini fašizma in nacizma jasno soočati. Kajti nekateri hočejo zgodovino pisati na novo, izkrivljeno, in narodno izdajstvo prikazati kot vrednoto.
Zato je potrebno, da se v času, ko spretni in karizmatični demagogi prekanjeno izkoriščajo socialne stiske za svojo politično računico in sejejo mržnjo in strah pred etničnimi in verskimi skupnostmi, drugače misleči ne umaknejo v zasebnost in jim ne prepustijo političnega razvoja. Družba naj bo budna in čuječa v prid svobode, resnice, humanosti
Prireditev v okviru protikoronskih predpisov je povezovala Mirjam Zwitter Šlemic in med gosti pozdravila starokatoliškega škofa Heinza Lederleitnerja, ki je po polaganju vencev srečanju dal blagoslov od zgoraj, ter Uweja Reineckeja, predstavnika spominskega centra Mohringen.