Spomini na začetke Slovenske gimnazije »Hodili smo tudi bosi v šolo«

Leta 1975 se je končno uresničila dolgoletna želja, da je Slovenska gimnazija dobila lastno poslopje, ki je danes zaščitena kot kulturni spomenik. Poseben spomenik so novembra 2001 odkrili tudi Josefu Guttenbrunnerju (1917–2000). Preden se je Guttenbrunner poslovil kot predsednik deželnega šolskega sveta in postal predsednik koroškega deželnega zbora, je še bistveno prispeval k temu, da je Slovenska gimnazija dobila lastno streho. Slovesna akademija ob zlatem jubileju poslopja bo v četrtek, 22. maja, ob 18.30 v šolski avli na Trgu profesorja Janežiča. 

V prvem letu, jeseni 1957, je štela samo tri letnike: 1., 2. in 3. razred. Prva matura je bila leta 1963, tisti, ki so začeli v 1. razredu, pa so bili prvi, ki so prehodili vseh osem let na osrednji šolski ustanovi slovenske narodne skupnosti na Koroškem in obhajajo letos 60-letnico mature. Med njimi je bil tudi Gregor-Hori Metschina (77), upokojeni ljudskošolski ravnatelj v Šentilju.  

Hori Metschina: Moj oče je delal pri tedanjem mizarskem podjetju Kovačič. Ko je videl, da bo začel obiskovati Slovensko gimnazijo tudi Jožko Kovačič, je oče rekel: Moj sin bo tudi šel v gimnazijo. Bil sem tudi v domu: dve leti v Mohorjevi hiši, nato šest let v Heimlingerju.

Sprva me to sploh ni motilo. Ko smo bili v Mohorjevem domu, smo hodili celo bosi v šolo, in to po vročem asfaltu. To pa ne pomeni, da ne bi imeli čevljev. Pozneje sem se na popoldanski pouk navadil.

Dopoldne in zvečer učne ure, v pavzah nogomet na dvorišču. Prva tri leta smo se umivali samo z mrzlo vodo na hodniku. Nato smo dobili kopalnico, kjer smo se zvečer lahko umivali tudi s toplo vodo, zjutraj pa smo se morali pod strogim nadzorstvom umivati samo z mrzlo vodo. Vsak dan smo morali tudi k maši. V spalnicah ni bilo kurjave, pozimi so bila vrata v spalnico bela od samega mraza. Ob nedeljah smo zahajali na Križno goro ali na Radiše k Poderšniku na češnje, kjer je bil doma naš šolski kolega Janko Tolmaier.     

Nihče se ni pritožil. Ni nam preostalo drugega, kot da se spoprijaznimo z življenjem pod takimi pogoji. 

Dobro. Radi smo hodili v šolo. 

Zelo negativno. Ko sem srečal učenko v garderobi, mi je za­brusila: »Pfui, diese stinkenden Slowenen!« (Fuj, ti smrdljivi Slovenci). V Schillerparku je na nas čakalo nekaj nemških šolarjev. Hoteli so nas namlatiti. Na srečo pa je sošolec Alojz Arbeitstein (†) poznal policaja, ki nas je spremljal in od nemških šolarjev zelo resolutno zahteval osebne podatke – nakar so jo ti popihali.