Celovec Mohorjeva je minuli teden priredila dvodnevni simpozij ob 100-letnici senžermenske mirovne pogodbe in 100 letih manjšinskega varstva v Avstriji.

Senžermenska mirovno pogodba, imenovana po pariškem predmestju St. Germain, je leta 1919 na novo uredila razmere za cislajtanski, torej avstrijski del avstroogrske monarhije. Določila je meje nove republike Avstrije in kot novost za tiste čase tudi vključila zaščitna določila za novo nastale narodne manjšine. V sklopu projekta »gemeinsam 2020 skupno« je Mohorjeva minuli četrtek v Tischlerjevi dvorani v Celovcu priredila dvodnevni znanstveni simpozij ob 100-letnici senžermenske mirovne pogodbe in stoletnici manjšinskega varstva v Avstriji.

Kot je v uvodnem predavanju razložil zgodovinar Helmut Konrad, so pariške mirovne konference (poleg Avstrije še za Nemčijo, Madžarsko, Bolgarijo in Osmanski imperij) za osnovo pri določitvi meja vzele 14 točk ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona s samoodločbo narodov kot bistvenim elementom, pri čemer je že samo angleški pojem »nation« v sebi nosil klico razprtij. Izraz je namreč mogoče prevajati kot narod, državo ali tudi jezikovno skupnost. Wilson je zmotno izhajal iz prepričanja, da so v Evropi meje med narodi in jeziki jasne. Pa niso bile in še danes niso. Z novimi državami so tako nastale tudi nove narodne manjšine, na primer koroški Slovenci. »Mirovna pogodba manjšinskih vprašanj ni rešila, le preložila jih je,« je strnil zgodovinar Konrad.

Kaj je to pomenilo za Južno Tirolsko, ki je kljub 97-odstotnemu nemškemu prebivalstvu kot posledica tajnega Londonskega pakta iz leta 1915 (na njegovi podlagi je Italija vstopila v prvo svetovno vojno proti centralnim silam) pripadla Italiji, je orisala nekdanja južnotirolska deželnozborska poslanka Martha Stocker. Italija je od samega začetka, z nastopom fašizma pa še bolj korenito, izvajala ostro raznarodovalno politiko in z naseljevanjem italijanskega prebivalstva na Južnem Tirolskem skušala doseči italijanizacijo. Ta se je v milejši obliki nadaljevala še po drugi svetovni vojni.

V javni diskusiji, ki so ji prisluhnili številni dijaki iz Slovenske gimnazije in Dvojezične trgovske akademije v Celovcu ter iz gimnazij v Šentpavlu v Labotski dolini ter na Ravnah na Koroškem, je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik opozoril, da so si Južni Tirolci priborili avtonomijo zaradi »totalne enotnosti,« enotnost naj bo zato vodilo tudi za koroške Slovence. Mlade je pozval, naj poslance v deželnem in državnem zboru »bombardirajo s svojimi zahtevami.« Deželni glavar Peter Kaiser je opozoril, da mir in demokracija nista samoumevni vrednoti, ampak da se je treba zanju dan za dnem boriti, Evropska unija pa je zato najbolj primeren okvir.

Na zaključni okrogli mizi v petek je pravnik Rudi Vouk potrdil, da se je ozračje na Koroškem sicer res izboljšalo, »to pa je tudi že vse.« Govorjenje o tem je po njegovem lahko tudi zavajujoče: »Če je ozračje tako dobro, je to tudi lahko izgovor, da ni treba narediti nič več.« Vouk ocenjuje, da v Avstriji preprosto manjka zavesti za manjšinska vprašanja. 

Južnotirolski deželnozborski poslanec iz vrst ladinske manjšine Daniel Alfreider je poudaril, da »manjšinske pravice niso dokončne, ampak je vedno treba zanje iskati izboljšave. Dodal je, da je treba »imeti pogum, da dvojezičnost že od otroškega vrtca naprej živimo kot nekaj samoumevnega.« Izobraževalni direktor dežele Koroške Robert Klinglmair je izrazil pripravljenost za krepitev dvojezičnega šolstva na vseh ravneh.