Tolsti vrh 6. maja 1919 je nadporočnik Franjo Malgaj v želji, da bi čim bolje videl sovražne premike, splezal na drevo na Tolstem Vrhu pri Dravogradu. Ob sestopu z drevesa se mu je po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki mu je visela za pasom, in ta je eks-plodirala. A to je le ena izmed različic njegove tragične smrti, ki nikoli ni bila pojasnjena. Jasno pa je v slovenski zgodovini, da ima prav mladi Franjo Malgaj, umrl je s 24 leti, neprecenljive zasluge, da je vsaj Mežiška dolina bila združena z Jugoslavijo in je tako do danes ostala slovenska.
Malgaj, ki se je rodil 10. novembra 1894 v Šentjurju pri Celju, si je vojaške izkušnje pridobil na bojiščih prve svetovne vojne, med drugim na soški fronti in na Tirolskem. Za zavzetje italijanske vojaške postojanke Monte Zebio, ki jo je osvojil z 18 slovenskimi prostovoljci, je dobil zlato medajlo za hrabrost, eno najpomembnejših priznanj za nižje častnike avstroogrske vojske.
6. novembra 1918 je s štiridesetimi prostovoljci odšel iz štajerskega Celja na Koroško. Z njimi je osvobodil Mežiško dolino, v soglasju z generalom Rudolfom Maistrom pa je v usklajeni akciji 23. novembra prodrl v Labot in osvobodil Velikovec. Pod njegovim poveljstvom so bili odbiti vsi poskusi avstrijskega zavzema teh krajev. Kasneje so slovenske oziroma jugoslovanske oblasti Malgaju, tako kakor tudi Maistru, odvzele pristojnosti za Koroško.
Konec aprila 1919 je jugoslovanska vojska pod poveljstvom srbskega generala Krsta Smiljaniça šla v novo ofenzivo na Koroško, vendar je napad spodletel. Ko so se čete umikale proti Dravski in Mislinjski dolini, je v boje posegel nadporočnik Malgaj s svojo četo in 6. maja padel. Njegov pogum in značaj je v romanu Požganica opisal Prežihov Voranc.
