Pri Primku na Reki je Kulturno društvo Peter Markovič iz Rožeka organiziralo predavanje o skoraj pozabljenem agrarnem gospodarstveniku Matiji Ahaclu. Sin slovenske matere se je v Gorenčah rodil leta 1779, umrl pa je leta 1845 kot Mathias Achazel v Celovcu.

Matija Ahacel je oseba, ki je s svojimi prizadevanji na prehodu 18. v 19. stoletje odločilno pripomogla pri preobrazbi Koroške iz kmetijske v industrijsko deželo. O njegovem življenju in delu je 31. marca pri Primku na Reki spregovoril profesor Werner Drobesch z Alpsko-jadranske univerze v Celovcu. 

Čas na prelomu 18. v 19. stoletje  je čas, ko na Koroškem začne na pomenu pridobivati rudarstvo, medtem ko je kmetijstvo še vedno večinoma samooskrbno, nizko donosno in neekonomsko naravnano. 

Ahaclovo nadarjenost je prvi prepoznal župnik Franc Hudelist iz Šentjakoba. Ta ga je na svoje stroške poslal na gimnazijo v Celovec in dalje na licej ter študij filozofije. Izjemen talent pokaže Ahacel za matematiko. Pri 22 letih postane nadomestni profesor za matematiko na celovškem liceju. Šest let kasneje je tam imenovan za profesorja. V tem času v Celovcu deluje Johann Bürger starejši, ki se ukvarja s problemom dviga produktivnosti koroškega kmetijstva. Njegova predavanja obiskuje mladi Ahacel, ki se začne zanimati za izboljšave kmetijske proizvodnje.  

Potomcu malih kmetov je v kontekstu njegove dobe uspel izjemen družbeni vzpon. 

Leta 1811 postane Ahacel član in svetnik koroškega združenja poljedelcev, predhodnice današnje Kmetijske zbornice Koroške, leta 1820 pa profesor za kmetijsko vedo na celovškem liceju. Je avtor kampanj za vpeljavo krompirja, detelje in modernega pluga na Koroškem, uvaja nove, donosnejše sadne sorte, se posveča študiju meteorologije in piše za »Liste za agrarno gospodarstvo in industrijo«, v  katerih se zavzema za izboljšanje travnikov in gmajn s ciljem splošnega zvišanja produktivnosti. Bil je učitelj kasnejšega škofa Antona Martina Slomška ter botanika Friedricha Welbitscha, ustanovni član Koroške hranilnice, Koroške glasbene družbe, deželo pa je zastopal tudi v Avstrijski industrijski družbi.  

Poročil se je s pripadnico nižjega plemstva Caroline von Platzer. Leta 1933 je objavil svojo zbirko slovenskih ljudskih pesmi iz Koroške. Po vpeljavi slovenščine na seminarju za duhovnike v Celovcu je seminarju podaril svojo zbirko slovenskih knjig. Kot je povedal Drobesch, se sodobnik jezikoslovca Jerneja Kopitarja ni nikoli sramoval svojega skromnega kmečkega porekla in maternega jezika.