V času, ko ponekod, na primer v Sloveniji, vrhovna sodišča razglašajo oprostilne obsodbe za vojne zločince, nacistične kolaboraterje, kvizlinge in hude antisemite, skratka izdajalce naroda v najtemnejših in bridkih časih njegove zgodovine, zelo dobro de poimenovanje ceste po antifašistki in žrtvi nacističnega terorja Mariji Peskoller minulo soboto, 18. januarja, v beljaški četrti Šentrupert.    

Beljak Marija Peskoller, rojena 8. decembra 1902 na vzhodnem Tirolskem, je bila skupaj s sedmimi upornicami in uporniki 23. decembra 1944 v Gradcu obglavljena. Na celovškem deželnem sodišču je nacistični foksgerihtshof pod predsedstvom krvoloka Rolanda Freislerja skupino zaradi upora in veleizdajstva obsodil na smrt. 

Marija Peskoller je že za časa avstrofašizma pokazala svojo pokončnost z zbiranjem pomoči za zaprte socialdemokrate in komuniste. Za časa nacistične strahovlade pa je postala osrednja osebnost protinacističnega upora v Beljaku in okolici. Navezala je stike s slovenskimi koroškimi partizani, podpirala je upor v štajerskih industrijskih središčih in slednjič je v okolici Beljaka spodbudila partizansko skupino po vzoru slovenskega partizanstva. Dejavnost državnim organom ni ostala prikrita, junija 1944 so jo skupaj z drugimi člani skupine zaprli in decembra 1944 usmrtili.

Po dolgih in mučnih razpravah je beljaški mestni svet sklenil poimenovanje ceste po Mariji Peskoller. Župan Günther Albl in podžupanja Gerda Sandriesser sta odkritje ceste označila kot važen korak, ker to dejanje služi odstiranju zgodovine in zatajenih krivic, obenem pa vrača čast, ime in dostojanstvo zamolčanim žrtvam. Zgodovinarka Liza Rettl je poudarila, da je povojna avstrijska politika laskanja bivšim nacistom podpirala izničenje spomina na žrtve nacizma, fizičnemu uničevanju je sledilo spominsko uničevanje in upor proti nacizmu je veljal za izdajstvo domovine. Marijo Peskoller je Rettlova imenovala simbol sočutja in človečnosti v času nasilja in teme. 

Helga Emberger, hči Marije Peskoller in skupaj z njo v gestapovskem zaporu, je v evangeličanski cerkvi v Šentruperu pri Beljaku, kjer je potekala spominska svečanost, prebrala judovsko molitev za pokojne, ker mama in njeni soborke in soborci nimajo groba. Vsa njena družina se je udeležila odkritja spominske poti in spominske proslave za Marijo Peskoller in žrtve nacističnega nasilja. Ženski tercet Praprotnice pa je ob spremljavi Primusa Sitterja s pesmimi o upornosti in človekoljubju olepšal ta pomemben dogodek.