Kako pokopališča dokumentirajo politiko izrivanja slovenščine na Koroškem? Ferdinand Kühnel je za svojo disertacijo obiskal 211 koroških pokopališč. Predelano doktorsko nalogo je izdal v Mohorjevi založbi.

Že bežen sprehod po koroških pokopališčih kaže, da je slovenskih nagrobnih napisov čedalje manj. Ponekod se pojavljajo dvojezični napisi, vse bolj pa prevladujejo samo še nemški. Tako, kakor je z jezikovno podobo v širši družbi. Ferdinand Kühnel se je po študiju politologije in zgodovine v svoji doktorski nalogi, ki jo je pisal pod mentorstvom profesorice zgodovine na dunajski univerzi Marije Wakounig, posvetil prav temu vprašanju – kako se kaže izginjanje slovenščine na koroških pokopališčih v zadnjih sto letih.

»Na pokopališču se lahko poglobimo v zgodovino. Družba, v kateri živimo, se zrcali na pokopališčih in zgodovina se kaže zelo nazorno,« o pomenu krajev zadnjega zemeljskega počitka pravi Kühnel. Ne nazadnje so prav grobovi za arheologe in posledično zgodovinarje edine priče izginulih kultur, narodov in verovanj.  »Poleg tega nagrobni kamni prenašajo sporočilo, izbira jezika na primer izraža pripadnost določeni skupini: nagrobni kamni služijo (re)prezentaciji identitete. Izbira jezika pri napisih in simboli zakoreninijo pokojnega v določenem etnično-jezikovnem in kulturnem kontekstu,« je zapisal avtor, ki je predelano disertacijo izdal pri celovški Mohorjevi z naslovom Ruhe in Frieden? Počivaj v miru? Vom Verschwinden des Slowenischen in Kärnten/Koroška.

Kühnel – njegova mentorica Wakounig mu je kot pogoj postavila zahtevo, da se za svoje raziskovalno delo nauči slovenščine, kar je tudi storil – je nekaj poletij preživel na koroških pokopališčih, ki jih je v desetih dekanijah in 138 žup-nijah obiskal kar 211. Pregledal je cerkvene dokumente, kot so matične knjige in upravni spisi, in opravil pogovore z lokalnimi sogovorniki, tako z duhovniki kot z laiki. 

Iskal je vidne in tudi že precej zbledele sledove slovenščine ne samo na nagrobnikih, temveč tudi na križevih potih, spomenikih padlim vojakom ali pa na misijonskih križih. Slednji namreč dokazujejo, da je prebivalstvo v določenem kraju govorilo nekoč pretežno ali povsem slovensko, saj je bil misijon tam opravljen v slovenščini. Kühnel je odkril slovenske napise v krajih, kjer bi jih danes težko pričakovali, na primer v Lečji gori pri Škofjem dvoru na Celovškem polju. Tam je ohranjen spomenik vojakom z izključno (!) slovenskim napisom V blag spominj padlim junakom leta 1914-1918, v cerkvi pa je slovenski križev pot.

Avtor nadrobno dokumentira tudi spremembe pri zapisu slovenskih družinskih in osebnih imen – pogosto se celo na enem samem nagrobniku najdejo različna pisanja, kot so Kordeš/Kordež/Kordesch, Županc/Schupanz, Krušic/Kruschitz, Čelesnik/Tschelesnig, Žerjav/Scheriau ali Dobrovnik/Dobrounig. Tendenca ponemčevanja je torej očitna.  Kühnel v sklepni oceni ugotavlja, da se ravno na pokopališčih jasno kaže koroška hegemonistična politika v škodo slovenščine, ki je opazna vse od druge polovice 19. stoletja naprej. 

»Znamenja dvojezičnosti na južnem Koroškem počasi bledijo kakor tudi znanje jezika pri prebivalcih – kar je rezultat rigidne več ko stoletne jezikovne politike. Pokopališčem in nagrobnim spomenikom ta razvoj ni prizanesel, njihov videz se je spremenil vzporedno z izginotjem slovenskega jezika iz javnosti. Kjer so odstranili dvojezične table in je javna raba slovenskega jezika naletela in še vedno naleti na negodovanje, je pripravljenost, da postavijo za ‘večnost’ namenjene grobove, ki imajo slovenska imena in napise, omejena.« 

Ferdinand Kühnel: Ruhe in Frieden? Počivaj v miru? – Vom Verschwinden des Slowenischen auf den Friedhöfen Kärntens/Koroška
Založba: Mohorjeva
Cena: 39,00 €