6. marca 2020 se je v Žitari vasi na povabilo župana Jakoba Straußa in vojaškega komandanta za Koroško brigadirja Walterja Gitschthalerja na arealu športnega igrišča odvijala zaprisega 170 mladih, vpoklicanih v avstrijsko zvezno vojsko. Za uro pred tem je bila napovedana počastitev mrtvih in polaganje venca.

Za ta dogodek poznam tri vabila, ki se med seboj razlikujejo. Eno je uradno sporočilo z naslovom občine nad črto in podpisom župana pod črto, ki smo ga dobili po pošti. Črti delita pripis občine, ki odpade v drugem vabilu, za katerega odgovarja stotnik Hofmeister. To vabilo je povečano, v velikosti A3, viselo na vratih ob vhodu v občinsko stavbo. Tretje vabilo je zopet drugega formata in ga je verjetno razpošiljala vojaška komandantura v Celovcu.

Dve vabili naznanjata »Počastitev mrtvih pri spomeniku (Kriegerdenkmal) občine Žitara vas padlim v vojni«, na tretjem vabilu pravilno piše »Počastitev mrtvih pri farni cerkvi Žitara vas«.

Gospod stotnik je verjetno pač imel majhen problem zaradi napačne informacije. V Žitari vasi namreč takega spomenika ni. Na pokopališču stoji le spomenik desetim padlim partizanom, padlim 9. in 12. maja 1945. Znotraj pokopališčnega zidu pa obstajata, pritrjeni na ta zid blizu vhoda v cerkev, dve spominski obeležji. Eno za padle vojake vermahta v 2. svetovni vojni, ki so se morali boriti za Hitlerjeve cilje, drugo dvojezično, za žrtve nasilja med 1938 in 1945, za občane, ki so se zoperstavili nacionalsocializmu. 

Ker me je zanimal razplet počastitve mrtvih, sem bil med prvimi pred cerkvijo. Kmalu pride proti cerkvi vojak, ki očividno še ni našel spomenika. Vpraša me, kje je. Povedal sem mu, kaj imamo. Zdi se mi, da je bil precej začuden. Kar za njim pridejo štirje KAB-jevci (Kärntner Abwehrkämpferbund) s prapori, med njimi ena ženska. Ogledujejo teren, stojijo med grobovi, nikjer prostora, ne vedo, kam se naj postavijo. Zopet pride vojak in jim pove, naj gredo nazaj pred župnišče, kjer je že nekaj njihovih, ker se bo vse dogajalo tam. Sem pred spominsko obeležje bodo po končani prireditvi položili le še venec.

Počastitvi mrtvih je prisostvovalo tudi kakih 100 vojakov iz garnizije v Pliberku, postrojeni  nasproti župnišča. V nagovoru vojaškega župnika vojakom in navzočim sem slišal tudi omenitev plebiscita in pošteno ugotovitev, da so glasovanje slovensko- in nemškogovoreči Korošci odločili v prid Avstriji, ker so hoteli ostati skupaj in živeti v dobrem sožitju. Vsa spominska svečanost se je odvijala v nemškem jeziku, tudi petje. Pel je MGV Sittersdorf, TRTE verjetno ni nihče povabil.

Za konec je vojaška godba zaigrala koroško in avstrijsko himno, dva vojaka sta prikorakala z vencem, za njima naš župan in oficir. Venec so položili pod tablo padlim vojakom iz druge svetovne vojne. Nato so kmalu vsi odšli.

Med svečanostjo sem vedno spet napravil kako fotografijo. Iz priloženih je dogajanje dobro razvidno. Med pisanjem teh vrstic sem se odločil, da popravim, tako mislim jaz, kar so oni pozabili. Šel bom do cerkve in potegnil venec v sredino pod obe spominski obeležji, saj sem mnenja, da naj so vsi mrtvi, vojaki kot civilisti, deležni počastitve.

V prepričanju, da nisem napravil hude kaznive politične napake, me menda ne bo kdo zaradi tega prijavil policiji ali razglašal, da delam nemir v občini.