Dunaj Točno na spominski dan Župan-čičeve smrti pred sedemdesetimi leti 11. junija 1949 v Ljubljani so v Slovenskem inštitutu na Dunaju skupaj z Inštitutom za avstrijske vede in Slovenskim kulturno informativnim centrom SKICA pripravili posebno dvojezično prireditev. Po pozdravnem nagovoru predsednika inštituta Herberta Seherja je o Župančičevem življenju in delu v nemščini spregovoril literarni zgodovinar  Erwin Köstler, znan predvsem kot prevajalec del Ivana Cankarja in številnih sodobnih slovenskih avtorjev v nemščino.

Župančiča, ki se je rodil leta 1878 v Vinici v Beli krajini v trgovski družini, je predstavil kot pomembnega pesnika slovenske moderne in kot priljubljenega avtorja za mladino. Poleg tega se je uveljavil kot dramatik in esejist ter kot javna oseba, ki je imela svojo besedo ob prelomnih trenutkih polpretekle slovenske zgodovine.

Po gimazijskih letih v Novem mestu in v Ljubljani, kjer se je v literarnem društvu Zadruga spoznal s preostalimi pomembnimi predstavniki slovenske moderne Kettejem, Murnom in Cankarjem, je na dunajski univerzi  do leta 1900 študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni končal. Že leta 1899 je isto leto kot Cankarjeva pesniška zbirka »Erotika« izšla pri istem ljubljanskem založniku Schwentnerju prva Župančičeva pesniška zbirka »Čaša opojnosti«. Katoliška kritika je zbirko kritizirala podobno kot Cankarjevo »Erotiko« zaradi »spogledovanja z dekadenco«, medtem ko je liberalna stran ocenila Župančičeve pesmi kot pozitivno novost. Köstler je v svojem izvajanju poudaril, da pomenita Župančičeva in Cankarjeva zbirka iz leta 1899 prelom s tedanjim tradicionalnim literarnim slovenskim ustvarjanjem. Župančičevi igrivi in sproščeni verzi v slogu impresionizma so bili  novost za tedanjo slovensko kulturno javnost.

Župančič je v tem zgodnjem času veliko potoval in se preživljal na razne načine. Med drugim se je mudil v Parizu. Bil je domači učitelj pri različnih družinah, med drugim med letoma 1908 – 1910 v Nemčiji.  Po prvi svetovni vojni je postal dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, pozneje pa tudi njegov upravnik. Poleg tega je imel številne funkcije v javnem življenju, sodeloval je na mednarodnih kongresih, bil nekaj časa predsednik slovenskega PEN-  kluba. Med drugo svetovno vojno je bil podtalno povezan s slovenskim osvobodilnim gibanjem, po vojni pa je kot visoko spoštovani predstavnik slovenske umetnosti in kulture opravljal različne častne funkcije in prejel v tedanjem komunističnem obdobju najvišji možni naziv »ljudski umetnik« za zasluge na kulturnem področju.

Köstler je v svojem dunajskem predavanju na kratko zarisal  glavno tematiko Župančičevih glavnih pesniških zbirk »Čez plan«, »Samogovori«, »V zarje Vidove« in zadnje »Zimzelen pod snegom«, ki je izšla tik po drugi svetovni vojni leta 1945 z mnogimi domoljubnimi in partizanskimi motivi. Župančičeve pesniške zbirke so raznolike po vsebini in obliki. Zrcalijo avtorjevo razgibanost in njegova moralna in religiozna iskanja, v njih pa je tudi zelo veliko domovinskih in socialnih motivov. Pred smrtjo je napisal vzpodbudno uvodno besedo v klasično prozno zbirko Prežihovega Voranca »Solzice«, kjer koroškemu pisatelju, ki je umrl za njim leta 1950, vliva kljub njegovi težki bolezni življenski pogum.

Župančič je bil tudi dramatik. Znana je predvsem njegova simbolistično – poetična žaloigra »Veronika Deseniška« iz leta 1924 o celjskih grofih in njihovih ljubezenskih razmerjih.  Kot upravnik Slovenskega narodnega gledališča je bil tesno povezan s slovenskim in mednarodnim dramskim ustvarjanjem.  Prevedel je skoraj vsa Shakespearova dela v slovenščino in veliko drugih pomembnih besedil svetovne dramatike, med drugim tudi Schillerja, Hofmannsthala, Calderona, Rostanda in Moliera. 

Drugi del dunajskega večera v spomin na Otona Župančiča je bil namenjen slovenskemu recitalu različnih pesnikovih besedil, ki jih je izbrala dunajska režiserka in kulturna delavka Nika Sommeregger. Šopek Župančičevih pesmi je izbrano predstavil Štefan Oraže, medtem ko se je Tamara Sommeregger v daljšem scenskem monologu poglobljeno vživela v usodo Veronike Deseniške iz istoimenske Župančičeve drame.

Majhno spominsko anekdoto o Otonu Župančiču je prispeval  na prireditvi avtor pričujočega članka. Kot devetletni šolarček je velikega pesnika Župančiča  leta 1948 in 1949 večkrat srečal na njegovih sprehodih po ljubljanskem parku Tivoli, a se mu ni upal približati, da bi mu zrecitiral pesmico iz njegove priljubljene zbirke o Cicibanu. Junija 1949, ob pesnikovi smrti, pa se je njegov tretji razred osnovne šole Ljubljana – Center na Vrtači v bližini Tivolija poslovil od pesnika v ljubljanski Drami, kjer je obdan s cvetjem in zelenjem počival na častnem odru.