Paul Gleirscher je vodja oddelka za prazgodovino in starejšo zgodovino pri Deželnem muzeju v Celovcu in predavatelj na univerzah v Celovcu in Gradcu. Lansko leto je pri Mohorjevi založbi v Celovcu izšla njegova nemška knjiga KARANTANIEN. V njej avtor na 384 straneh poroča o temnih petih stoletjih po razpadu zahodnorimskega cesarstva v letu 476, ko se je oblikovala v gorskem alpskem svetu na področju nekdanje rimske province Noricum samosvoja SLOVANSKA KNEŽEVINA IN BAVARSKA GROFIJA, kot je zapisano v podnaslovu knjige.

Na povabilo dunajskega Inštituta za avstrijske vede in Slovenskega inštituta je Gleirscher o svoji knjigi spregovoril 10. aprila tudi na Dunaju. Predavatelj, ki sta ga zainteresiranim predstavila direktor Slovenskega inštituta Herbert Seher in profesor za srednjeveško zgodovino na dunajski univerzi Walter Pohl, je poudaril, da je geneza oziroma nastanek nekega rodu izredno kompleksen proces. Nastajanje karantanske kneževine se je dogajalo v času velikih preseljevanj, ko so se čez Evropo premikali najrazličnejši rodovi, Vzhodni Goti, Langobardi, Franki, Bizantinci, Avari, Bavarci in Slovani. Mešali so se z ostanki nekdanjega prebivalstva, predvsem v glavnem že romaniziranih Keltov, kolikor niso ti pred vdorom tujih plemen pobegnili v Italijo. 

Paul Gleirscher je popravil nekatera dosedanja stališča zgodovinarjev. Novejše  arheološke raziskave in različni novi viri so namreč pokazali, da središče Karantanije ni bilo na Gosposvetskem polju oziroma na Krnskem gradu pri Gospe Sveti, temveč pri Moosburgu – Možberku pri Celovcu. Tudi obreda tako imenovanega ustoličevanja deželnih knezov ni mogoče po predavateljevih besedah postaviti v predkarolinško dobo. Po vsej verjetnosti je bil obred  povezan z bavarsko upravo dežele na Krnskem gradu in izvira iz novejšega obdobja. Vsekakor pa se je to »ustoličevanje« deželnega kneza oziroma vojvode sklicevalo na stanje v deželi s tedaj pretežno slovenskim prebivalstvom, saj je slovenski ustoličevalec – »ein windischer man« – postavljal novemu vojvodi vprašanja v slovenskem jeziku – »in windischer rede«.

Že 8. aprila pa so v Slovenskem inštitutu na Dunaju na prireditvi v povezavi z Dokumentacijskim arhivom avstrijskega odporništva še enkrat obudili spomin na čas ob koncu druge svetovne vojne, ko se je dogodilo tudi večje število grozljivih zločinov nad civilnim prebivalstvom.  Valentin Sima, ki je deloval na Inštitutu za zgodovino na celovški univerzi, je spregovoril o poboju enajstih članov slovenskih družin Sadovnik in Kogoj 25. aprila 1945 na Peršmanovi domačiji, ki so ga zakrivili  pripadniki neke nemške esesovske policijske enote. Na kraju dogajanja v Peršmanovi domačiji se od leta 1982 nahaja spominski muzej z zbirko, ki so jo leta 2012 popolnoma prenovili. Na domačiji so že leta 1965 postavili spominsko ploščo v slovenskem in nemškem jeziku. Med letoma 1946 in 1949 je v Celovcu potekala sodna obravnava proti domnevnim udeležencem poboja na Peršmanovi domačiji, vendar jim niso mogli dokazati zločina.