Šentjakob v Rožu »Leta 1914 nihče ni pričakoval, da bo štiri leta kasneje razpadla monarhija, da bodo na njenem ozemlju nastale nove države in da bodo za njihove meje potekali krvavi spopadi,« je uvodno strnil dileme v letu 1918, ki so se z vso usodnostjo pokazale tudi na Koroškem, zgodovinar Štefan Pinter v predavanju o Koroški v letih 1918-1920. Z Majniško deklaracijo iz leta 1917 so slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, v dunajskem državnem zboru sicer zahtevali združitev vseh južnih Slovanov v avtonomno enoto, a pod vladavino Habsburžanov. O ustanavljanju povsem nove države v njej ni bilo govora.

Jesen 1918 se je s svojimi dogodki skoraj prenaglila. Skoraj šeststoletne vladavine Dunaja nad Slovenci je bilo konec, monarhija je razpadla, 29. oktobra je v Zagrebu bila ustanovljena Država SHS – Slovencev, Hrvatov in Srbov. A ker država mednarodno ni bila priznana, se je po 33 dneh sama ukinila, združila se je s kraljevino Srbijo in postala Kraljevina SHS – Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci so se znašli v skupni državi z narodi, s katerimi v zgodovini niso nikoli imeli stikov.

V tistih dneh, konec novembra 1918, so se začeli tudi boji za meje, zlasti na severu, kjer so svoje apetite imeli tudi Nemci v novo nastali republiki Nemški Avstriji, z zahoda pa so pritiskali Italijani (in si prisvojili že Kanalsko dolino). Pinter je opozoril, da se prav v poimenovanju teh bojev skriva nevarna past. So bili boji na Koroškem boji za mejo ali obrambni boji? Pristanek na slednji izraz namiguje na vnašanje vdora od zunaj, implicira, da koroški Slovenci niso imeli pravice, da bi se združili z drugimi Slovenci v skupni državi.

Po prvih uspešnih vojaških spopadih je slovenska stran zase lahko pridobila ozemlje do Drave in stotnik Alfed Lavrič se je z avstrijskim poveljnikom Ludwigom Hülgerthom dogovoril, da bi bila demarkacijska, začasna razmejitvena črta, ob Dravi do Zilje in Ziljice. »Ded moje žene je tedaj bil na Bistrici v Rožu žandar in je, zvest zakonom, četudi slovensko čuteč človek, klical v Celovec, kaj naj kot uradnik naredi. Odgovorili so mu, naj ostane na svojem položaju, češ da je tam sedaj Država SHS. Očitno so tedaj računali s tem, da bo tako ostalo,« je nazorno pojasnil Pinter. 

Enote južnoslovanske države pa so prodirale naprej proti severu, zasedle so Velikovec in po avstrijski protiofenzivi »je Drava kot demarkacijska črta spet padla.« Po senžermenski mirovni pogodbi iz leta 1919, po kateri sta Jezersko in Mežiška dolina pripadla Jugoslaviji, Kanalska dolina pa Italiji, je za preostalo sporno območje bil določen plebiscit. 

V pripravah nanj se je izkazalo, da je bila avstrijska stran bolj pripravljena – in očitno tudi bolj spretna. Avstrijska propaganda je bila skoraj dosledno dvojezična (bolj kot jugoslovanska), znala je nagovoriti ekonomska vprašanja, kakor kaže tudi propagandni material iz Pinterjeve osebne zbirke. Slovencem je obljubljala tudi vso narodno enakopravnost. Slovenska stran je v ospredje postavljala narodne pravice, vpletala je tudi antisemitizem, zelo močen pa je »verski jezik« s poudarjanjem desetih narodnih zapovedi na primer.

Izid plebiscita je znan, slovenska stran je bila poražena. Kot pojasnilo je Pinter navedel analizo zgodovinarja Andreja Moritscha, ki je ugotovil, da so občine, ki so bile močno vezane na celovški ali beljaški trg, večinsko glasovale za Avstrijo. »Pri tem so imeli močen vpliv kmetje. Vplivalo pa je tudi, kje so že bila slovenska društva in so ljude bili politično bolj organizirani. Tu pa spet lahko iščemo razloge že v 19. stoletju, ko se je z razdelitvijo volilnih okrajev strukturno onemogočalo, da bi se koroški Slovenci politično nacionalizirali.«