Življenje Katarine Mandl, roj. Grilc (88) iz Libuč ter mati hčerk Olge in Sonje ter sina Jurija, je knjiga, polna pestrih poglavij, veselih in žalostnih, v vsakem primeru pa bogatih. Še posebej pri srcu so ji matjaževci z vnukom Adrijanom.
Družina Mandl iz Zgornjih Libuč šteje med stebre slovenske narodne skupnosti v deželi pod Matjaževo Peco. Jurij Mandl je bil dolgoletni občinski odbornik (EL Pliberk) in šteje poleg bratranca Hannesa Košutnika med pionirje MoPZ »Kralj Matjaž«. Poleg tega je bil med pionirji Kulturnega doma Pliberk in mu danes stoji ob strani kot predsednik. Njegova žena Zalka je med najprizadevnejšimi pevkami MePZ »Podjuna Pliberk« in pliberškega cerkvenega zbora. Njun sin Adrijan kot predsednik in pevec MoPZ »Kralj Matjaž« ter kot pevec »Podjune« zvesto sledi njunemu zgledu, medtem ko je njegova teta Sonja Kreutz aktivno vključena v skupino ženske EL Pliberk, poleg tega pa vsestransko podpira pribežnike, ki so se naselili v Pliberku.
Srce družine
Srce družine Mandl pa je Jurijeva in Sonjina mama Katarina Mandl, roj. Grilc. Če jo srečaš, si ne moreš predstavljati, da bo prihodnje leto, 25. novembra, prelistala 90. list svoje življenjske knjige. Njena vitalnost je občudovanja vredna, pogovori z njo so pravi užitek. Tončeva Katrca, kot jo kličejo mnogi domačini, je knjiga s pestrimi poglavji, tako veselimi kot tudi žalostnimi, v vsakem primeru pa bogatimi.
Luč sveta je zagledala pri Tonču v Šentjurju v družini Marije in Antona Grilc. Medtem ko so se njene medtem že rajne sestre Pavla (por. Mandelc), Julka (por. Mori) in Mara (por. Lienhard) rodile pri Bajtlarju v bližini Mežice, so se ostale Tončeve dečve Katrca, Fančka (por. Košutnik) in Milka (por. Čebul) rodile že pri Tonču. Po ljudski šoli je Katrca kot 15-letno dekle služila pri Mežnarju v Zgornjih Libučah, nato eno leto pri pliberškem grofu na gradu. Nekaj časa je tudi, ko so v Šentjurju še kopali premog in ilovico, ilovico pobirala iz premoga. »Tedaj so ljudje kupovali premog iz šentjurskega premogovnika«, pripoveduje Katrca Mandl v pogovoru z Novicami. »Lastnik je bil neki Osojnik iz Slovenije, ilovico pa so vozili, med njimi Najberžev Rudl, v Velikovec.«
Preden se je poročila, je še služila v trgovini Folta Blažeja pri Mlinarju v Zgornjih Libučah. Ta je bila Blažejeva prva postojanka, preden se je v Pliberku uveljavil kot eden naj-uspešnejših trgovcev v pliberški regiji. K trgovini pri Mlinarju mu je pripomogel Franc Lienhard (1910-1993), »oče petja v Libučah«. Katrca Mandl: »K Blažeju sem prišla januarja 1952, ko je bil mladi Foltej mlad teden dni. Njegov oče in njegova mama Angela, ki je izhajala iz Rutarjeve rodbine, pa sta bila zelo vešča trgovca.« Folt je bil tudi zelo prebrisan trgovec. Še danes pripovedujejo v Libučah, kako je Kompanovo Gito prepričal, da naj kupi zmrzovalnik, čeprav ni imela električnega toka …
Leta 1953, 15. maja, je sledila poroka. Njen mož je bil Mandlnov Joža iz sosednjega Podkraja, poroka pa je bila pravo idilično doživetje v karavli Folta Blažeja. Kmalu nato, septembra 1953, je pri Vietrniku sledilo rojstvo hčerke Olge. Junija 1957 se je rodil sin Jurij, aprila 1964 pa je prijokala na svet hčerka Sonja.
»Olgino krstno slavje je bilo pri Lienhardovi sestri Lenčki in njenem možu Krištofu. Med gosti je bil tudi odlični pevec in zgovorni pridigar Joža Mihelič, brat dolgoletnega pliberškega organista Silva Miheliča,« pripoveduje Katrca Mandl. »Duhovnika Jožo Miheliča je moj mož spoznal, ko sta bila v zaporu v Sarajevu. Bil je zaprt, ker je pomagal beguncem pri begu čez mejo.« Sploh pa je bil Katričin mož nadvse pogumen, odločen ter dobrosrčen družinski oče. Še posebej dobro se je razumel z Mogrovim Lipšem, očetom bivšega pliberškega župana Raimunda Grilcem.
Prišel je čas, ko sta zakonca Mandl začela graditi lastno hišo, in to ne v lahkih okoliščinah. Katrca Mandl: »Moj mož je vse delal sam. Pomagala sem mu in sem več kot 800 velikih kvadrov sama naredila.« Ob vsem tem je mož Joža, da bi laže finacirali gradnjo hiše, delal na gradbiščih v tujini, med drugim v kraju Reutte na Tirolskem, kjer so gradili predor.
In zgodil se je usodni 15. januar 1967. Mladi sodelavec ekipe se ni dobro znašel pri delu in mu je Joža, oče treh mladoletnih otrok, rad priskočil na pomoč. Nakar se je v predoru usula nanj betonska plast in ga pokopala pod sabo. Zapustil je za vedno svoje najdražje v komaj 44. letu starosti. Za vso družino so bili ta dan ter naslednji meseci in leta čas nepopisne tuge. Katrca Mandl: »V veliko moralno podporo mi je bil zdravnik Erich Fritzer, ki me je z odločnimi besedami opozarjal, da imam veliko odgovornost še posebej do svojih otrok.«
Čas celi rane
Danes je spet polna optimizma, svoje moči črpa v družbi svoje družine pod skupno streho, upravičeno je lahko ponosna na svoje potomce. Tudi glede narodnopolitične situacije je za razliko od prejšnjih časov bolj sproščena (»Kdor je včasih mislil, da zna nemško, ga je bilo že težko zastopiti.«) Predvsem pa je srečna ob prepevanju matjaževcev. Ob vsem tem pa z zadovoljstvom uživa svojo življenjsko jesen.
