Ljubelj Šarec je v svojem spominskem govoru spomnil, »da smo danes zbrani, da se spomnimo grozot in tragičnih dogodkov … Slovenija je v svoji zgodovini dala veliko življenj, veliko je bilo tragedij, uničenih otroštev, razbitih družin in rane še danes niso zaceljene.«

Spomnil je na krvavi pohod nacistične Nemčije in uničujočo ideologijo, ki je imela celo svoje podružnice. »Do takih detajlov izpiljeno uničevanje je to bilo. Ena izmed teh podružnic je bila na Ljubelju. Tukaj so bili tisti, ki se niso borili z orožjem v rokah, a so se vsak dan borili za svoje dostojanstvo, za svoje preživetje. Pretresljive so zgodovinske pripovedi, pretresljivi so spomini, pretresljivo je to, da ne samo, da niso bili ljudje, ampak številke, bili so še kaj manj.«

Pozabili smo, kaj je vojna, kaj so konflikti, je nadaljeval Šarec, očitno že tako zelo dolgo živimo v miru, da si sploh ne predstavljamo, da so danes po svetu še vedno vojne in še vedno taborišča.« Prav zato, da je vedno treba obeleževati take dogodke, vedno se jih je treba spominjati in vedno je treba brati knjige, tudi tiste zelo težke knjige, v spomin in opomin, da se takšni dogodki ne bi nikoli več ponovili. »Ne smemo dopustiti, da bi se to zgodilo.«

Spomnil je tudi, da se žal danes spet pojavljajo razne provokacije, in poudaril, da si slovenski narod ne želi konfliktov, treba pa je na takšne dogodke opozoriti … Želimo živeti v Evropi brez notranjih meja.

»Tistim, ki so žrtvovali svoja življenja, smo dolžni vse to,« je svoja razmišljanja sklenil predsednik vlade.

V imenu slovenskega taboriščnega odbora KT Mauthausen, koordinacijskega odbora žrtev  vojnega nasilja in mednarodnega taboriščnega odbora KT Mauthausen pa je zbrane nagovorila Monika Kokalj Kočevar, muzejska svetnica Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Obudila je vrsto trpkih dogodkov in podatkov, npr. da je v Mauthausnu in  njegovih 49 podružnicah bilo  med vojno interniranih 200.000 ljudi iz več kot 45 narodnosti in kar polovica jih je tam tudi  umrla. V tem jezikovnem babilonu je bilo tudi nekaj več kot 4000 Slovencev, skoraj 1.800 jih je izgubilo  življenje … 

»5. maja 2019, ravno na dan 74. obletnice osvoboditve taborišča, smo se ob spominskih  slovesnostih v taborišču Mauthausen povzpeli po 186 stopnicah smrti in se tako tudi simbolično spomnili vseh, ki so tam izgubili življenje, hkrati pa poudarili pomen ohranjanja takih krajev  spominjanja …

Ljubelj je kot kulturni spominek nacionalnega pomena pomembna zgodovinska lokacija in simbolni prostor dediščine Republike Slovenije. Z besedami Nikoli več vojne. Nikoli več  številka je Kokaljeva zaključila svoj spominski govor.