Elizabeta Leitgeb, roj. Lach (93), je bila zadnja trgovka v Strpni vasi. Kljub visoki starosti si je ohranila mladosten videz ter neverjetno duhovno in telesno vitalnost. Svojo jesen uživa skupaj s hčerko Traudi in zetom Bertlom Lipuschem.  

 Ko vstopiš v Leitgebovo hišo v Strpni vasi, se takoj počutiš kot doma. Deležen si prisrčnega pozdrava s strani zakoncev Traudi in Bertla Lipusch, njune gostoljubnosti, ob vsem tem pa se je z njima prijetno pogovarjati o domačih in tujih dogodkih. Pogovori se odvijajo v znamenju prisrčnosti in spoštovanja do ljudi. Še posebej rado pa teče beseda o Bertlovem glasbenem ustvarjanju, saj ga poznamo kot dolgoletnega muzikanta (Fantje iz Podjune, Podjunski trio …) ter avtorja in komponista številnih domačih melodij, od katerih so medtem mnoge že ponarodele.

Pristne domačnosti pa ne izžarevata samo zakonca Lipusch. Središče Leitgebove domačije je Traudijina mati ter Bertlova tašča Elizabeta Leitgeb, roj. Lach. Kmalu, 25. oktobra, je spet na vrsti njen rojstni dan,  tokrat že štiri­­indevetdeseti. Če jo vidiš in se z njo pogovarjaš, ne moreš prav verjeti, da ima že več kot devet križev na hrbtu.   Sprejema te z jasnimi očmi, ki izžarevajo neverjetno vitalnost, njen spomin je občudovanja vreden, njen nasmeh pa daje obrazu mladosten in prisrčen videz, ki si ga je ohranila do svoje visoke starosti. 

Rojstni dom pri Pesku

Elizabeta Leitgeb se je rodila 25. oktobra 1927 pri Pesku v Strpni vasi. Pri Pesku je bila nekoč trgovina in gostilna, ki jo je vodil njen oče Ignac. Njegova hči Elizabeta je imela še brata Ignaca (†) ter sestre  Heleno, por. Vauče(†), ki je bila mati bivšega šoferja škofa Egona Kapellarija Erwina Vaučeja, Micko, por. Weitzer(†) in Katarino, por. Obrietan.

Oče Ignac Lach je veljal za dokaj inteligentnega moža. Ni pa bil samo prizadeven in inteligenten  trgovec in gostilničar. Domačini so ga cenili in spoštovali tudi kot moža, ki jim je rad pomagal, če je bilo treba izpolnevati prošnje ali druge občinske formularje.  Takrat je  namreč tisti del Strpne vasi, v katerem je stala Peskova domačija, pripadal občini Dobrla vas. In ko so prišli na oblast zastopniki Hitlerjevega režima, je eden od funkcionarjev od Peskovega očeta zahteval, da naj podpiše prijavnico za članstvo v NSDAP. Ta pa je dvignil klobuk in mu zapel: »Slovenec sem, Slovenec bom, dokler po svetu hodil bom.« Nacistični funkcionar je odšel z jezo, kmalu nato je Peskov oče dobil vpoklic na fronto. Vendar do tega ni prišlo. Proti vpoklicu so se namreč na dobrolski občini pritožili predvsem tisti, ki jim je bil pri uradnih poteh v veliko pomoč. Kljub temu pa se je zgodba končala tragično. Oče Ignac je moral  leta 1942 zaradi hujše bolezni na opracijo. Operacija je uspela, tik  pred izpustom iz bolnišnice pa sta ga obiskala še dva prijatelja. Prišla je bolniška sestra in zahtevala, da naj zapustita bolniško sobo, ker bo dobil injekcijo. Drugega dne zjutraj so našli Peskovega očeta mrtvega. Umrl je star komaj 52 let.

In ko so prišli na oblast zastopniki Hitlerjevega režima, je eden od funkcionarjev od Peskovega očeta zahteval, da naj podpiše prijavnico za članstvo v NSDAP. Ta pa je dvignil klobuk in mu zapel: »Slovenec sem, Slovenec bom, dokler po svetu hodil bom.«

Elizabeta Leitgeb

Za njegovo hči Elizabeto je bila, kot je dejala v pogovoru z Novicami, »očetova prerana smrt najbolj žalosten dogodek v mojem življenju«. Sama se je nato od leta 1944  do 1947 pri podjetju Lindner učila za trgovko v Možberku. Tudi v kraju, kjer je 100 let poprej žup­nikoval Urban Jarnik, škof Slomšek pa imel znamenito pridigo o pomenu slovenske narodne zavesti, je morala doživeti poniževalni odnos Nemcev do Slovencev. 

Neka stranka je njenemu šefu Lindnerju dejala: »Se zavedate, da je vajenka vindišarka?« Šef jo je odločno zavrnil. Ko je bilo konec vojne, pa so prišli trije partizani in hoteli zapleniti živež. Pozdravili so jo z besedami: »Dober dan!« Ona pa jim je odgovorila: »Bog daj!« Bili so zelo presenečeni in bili prepričani, da gre za slovensko trgovino. Nato so si priskrbeli živež pri sosedu.

Ko je Elizabeta Leitgeb opravila vse potrebne izpite za samostojno trgovko, je sprva vodila trgovino in gostilno pri Pesku, kjer je spoznala tudi svojega bodočega moža Anzeja Leitgeba († 1996), ki je bil po poklicu mizar in sodelavec podjetja Leitgeb v Sinči vasi. Vzljubila ga je, ko je muziciral v njeni gostilni – kakor je več let pozneje pri muziciranju spoznala in vzljubila tudi hči Traudi svojega podjunskega muzikanta Bertla.  

Leta 1951 je sledila poroka, rodile so se poleg Traudi še hčerke Christa, Inge in Johanna. Bil pa je to tudi čas, ko je s pomočjo svojega moža zgradila novo trgovino, ki je hkrati postala  nekronani vaški center Strpne vasi. In kot nekoč njen oče Ignac, tako je bila tudi njegova hči Elizabeta več kot samo prodajalka raznih potrebščin. Bila je tudi ženska, ki je znala prisluhniti in ki je rada pomagala s koristnimi nasveti.

Bogati spomini

Ko se je leta 1985 upokojila, se je zaprla tudi zadnja trgovina v Strpni vasi. V hiši uživa sedaj zasluženi pokoj ob oskrbi hčerke Traudi in zeta Bertla in je srečna ob obisku svojih vnukov in pravnukov.  In ob znani pesmi zeta Bertla: Najlepša je mladost/ mladost ne vrne se/ lepi so spomini/ čas prehitro gre. Spomini Elizabete Leitgeb so bogati, in to v vsakem oziru.