Pred osemdesetimi leti, 25. avgusta 1938, je v Škocjanu umrl Vinko Poljanec, prva žrtev nacizma med koroškimi Slovenci. O liku duhovnika, kulturnika, politika odnosno slovenskega deželnozborskega poslanca in narodnega buditelja je v soboto, 3. novembra 2018, v Škocjanu govorila izredna univerzitetna profesorica in zgodovinarka Marija Wakounig.
Pred osemdesetimi leti, 25. avgusta 1938, je v Škocjanu umrl Vinko Poljanec, prva žrtev nacizma med koroškimi Slovenci. O liku duhovnika, kulturnika, politika odnosno slovenskega deželnozborskega poslanca in narodnega buditelja je v soboto, 3. novembra 2018 v Škocjanu govorila izredna univerzitetna profesorica in zgodovinarka Marija Wakounig.
Da je med koroškimi Slovenci spomin na Vinka Poljanca slej ko prej živ, je potrdila velika udeležba občinstva, ki je do zadnjega sedeža napolnilo dvorano v centru K3. Prireditelja večera sta bila Krščanska kulturna zveza in pa krajevno Slovensko prosvetno društvo, ki ponosno nosi ime „Vinko Poljanec“. Njegov moški zbor, ki ga vodi Franc Starc, je na začetku navzoče pozdravil z ubranim petjem, predsednik KKZ Janko Krištof pa je poudaril, da je Vinko Poljanec tudi in prav danes lik pokončne osebnosti, ki se je razdajala za družbo in svoj narod. Predavateljica je uvodoma dejala, da je Vinko Poljanec izredna osebnost 20. stoletja in pomembna osebnost, oz. kraj spomina za koroške Slovence, kar potrjujeta njegov življenjepis in pa njegovo delovanje. O tem priča tudi spominska plošča na deželni hiši v Celovcu, kjer je med žrtvami nacističnega nasilja imensko omenjen tudi Vinko Poljanec.
Rodil se je Vinko Poljanec 26. marca 1876 v župniji Sv. Urbana v občini Destrnik na Spodnjem Štajerskem. Bogoslovje je obiskoval v Celovcu, bil aktiven v akademiji slovenskih bogoslovcev in po posvečenju v duhovnika je ostal na Koroškem, tu kaplanoval med drugim v Kotrčah/Guttaring v dolini Goričice. Župnik v Škocijanu je bil od 24. septembra 1908 do svoje smrti. Globoko je zaoral na kulturnem, verskem in predvsem izobraževalnem polju, ustanovil je čitalnico z bogato knjižnico. Aktivno se je vključil v slovensko narodnopolitično delo in bil priznan govornik. Nemškonacionalni in potujčevalni nemčurski krogi so mu to hudo zamerili, predvsem tudi zato, ker je v času plebiscita zagovarjal glasovanje za Jugoslavijo. Leta 1919 so folksverovske tolpe napadle škocjansko župnišče in med drugim zažgale Poljančeve osebne dokumente. Po plebiscitu je Vinko Poljanc ostal na Koroškem in leta 1921 je namesto Borovljanca Mišica, ki mu je bil mandat odvzet, prišel kot slovenski poslanec v koroški deželni zbor, kjer je bil do leta 1927. V tem času so nemškutarji in škocjanski občinski svet zagnali gonjo proti njemu in grozili s tako imenovano »samopomočjo (Selbshilfe)«, kar ni bilo drugega kot odkrita grožnja s fizičnim obračunom. Poljanec je kot razgledan »homo politicus« bil pristaš slovenskega socialnega reformatorja Janeza Evangelista Kreka in je zagovarjal volilno pravico žensk. Škocijanski verniki so se v pismu na ordinariat zavzeli za Poljanca, peticijo je prvi podpisal Jožef Ročičjak, tudi on žrtev nacizma, obglavljen 12. januarja 1945 v Gradcu. Po letu 1927 Poljanec ni več smel kandidirati za deželni zbor, ker je ordinariat to preprečil z utemeljitvijo, da to škodi ugledu slovenskih duhovnikov, smel pa je kandidirati duhovnik Janez Starc iz Mokrij. Leta 1930 pa sploh sledi prepoved političnega udejstvovanja duhovnikov.
Od leta 1927-1937 je Vinko Poljanec bil predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze, pozneje preimenovane v Slovensko prosvetno zvezo, v letih 1932-1938 pa je bil slovenski svetnik v koroški kmetijski zbornici, saj je Poljanec užival ugled naprednega kmetovalca. Takoj po nacističnem prevzemu oblasti marca 1938 se je Poljanc hotel za nekaj časa umakniti v Jugoslavijo, a ga je na pliberškem kolodvoru že pričakoval gestapo in zaprl. Očitali so mu devizni prekršek. Po večmesečnem zaporu se Poljanc sprva ni smel vrniti v Škocjan, ampak se je moral umakniti v Šentvid ob Glini (ali Nemški Šentvid). Telesno shiran in predvsem duševno zlomljen je 25. avgusta 1938 umrl doma v Škocjanu. Njegov pogreb je bil velika manifestacija koroških Slovencev, ki so jo nacistični oblastniki budno spremljali.
Marija Wakounig je zelo plastično in bogato dokumentirano predstavila delo in življenje te karizmatične osebnosti, kljub temu pa je še veliko belih lis, ki čakajo osvetlitve.
