
Brigitte Entner: Vprašanje po številkah je vedno vabljivo. Pogosto mislimo, da se lahko zares soočimo z realnostjo le preko številk. A za prizadete moške, ženske in otroke ter njihove svojce in prijatelje so številke zgolj nepotreben dodatek – zanje je štela individualna usoda. Danes skoraj ni več preživelih žrtev nacističnih zločinov. Kar ostane, so v najboljšem primeru pripovedi. A številne usode in imena so danes pozabljeni, ker so bile uničene cele družine. Številke, ki jih poznamo za Auschwitz in druga koncentracijska in uničevalna taborišča, so za nas zaradi svoje velikosti nepredstavljive. Le ob individualnih usodah in zgodbah ljudi lahko vsaj približno razumemo neizmerno trpljenje, ki so ga nacistični režim in njegovi izvrševalci prizadejali prebivalcem.
Sprva so bila taborišča ločena po spolu (npr. Dachau za moške in Ravensbrück za ženske), poleg tega so obstajala tudi taborišča za mladoletnike (Moringen in Uckermark). Ta stroga ločitev po spolu se je v nadaljevanju, predvsem v zadnji zimi vojne, vse bolj krhala. Večino koroških Slovencev so zato sprva poslali v bližnja taborišča Dachau oziroma v Ravensbrück. Od tam so redno organizirali prevoze v druga taborišča, kjer so potrebovali prisilne delavce. V večini taborišč so morali interniranci opravljati prisilno delo, predvsem za orožarsko industrijo ali razne infrastrukturne projekte, kot na primer ljubeljski predor (Loibltunnel). Auschwitz in taborišče Majdanek (Lublin) sta bili tako koncentracijski taborišči, v katerih so morali interniranci opravljati prisilno delo, kot tudi uničevalni taborišči. To je bila bistvena razlika v primerjavi z Dachauom ali Ravensbrückom. Vemo na primer, da je bilo v začetku januarja 1944 14 moških iz Dachaua prepeljanih v Majdanek, aprila so bili vsi mrtvi. V Majdaneku so bile umorjene tudi tri ženske. Prav tako je bilo 17 koroških Slovencev usmrčenih v taborišču Auschwitz: 13 žensk in štirje moški. Še posebej tragična je usoda Jožeta Waruma iz Bekštanja. Čeprav je preživel osvoboditev taborišča Auschwitz, je bil tako oslabel, da je kljub zdravljenu v lokalni bolnišnici junija 1945 umrl.
Franz Wolfahrt (1890-1944) Gornja vas
Marija Andrejovič roj. Esl (1898-1944) Preblje
Klara Boltižar (1892-1944) Lobnik
Michaela Golser (1916-1943) Mlinare
Agatha Hirs roj. Rohser (1900-1943) Sele
Rezi Juh (1884-1944) Podljubelj
Matilda Kapus (1918-1942) Celovec
Janez Korath (1909-1944) Šentpeter na Vašinjah
Trezi Mišic (1897-1944) Želuče
Jože Naverschnig (1897-1943) Bistrica pri Pliberku
Marija Pacher (1920-1943) Mostič
Marija Pegrin ovdovela Karničar,
roj. Artač (1893-1944) Obirsko
Klara Pinter (1888-1944) Zaplaznica
Pavlina Pörč (1910-1944) Lobnik
Roza Sovdat (1901-1943) Podhum
Angela Travnik roj. Pörtsch (1887-1943) Obirsko
Jože Warum (1894-1945) Šentjob
vir: Brigitte Entner
vir: Brigitte Entner
Med raziskovanjem za spominsko knjigo »Kdo je bila Klara iz Šentlipša/St. Philippen?« sem raziskala usodo 232 koroških Slovencev in Slovenk, ki so bodisi v nacističnih koncentracijskih taboriščih izgubili življenje, bodisi so preživeli osvoboditev, vendar tako oslabljeni, da so umrli zaradi posledic interniranja v taborišču. Najmlajša žrtev je bila 16-letna Ana Paul, ki je bila doma iz Lepene. Od 110 žensk, ki so bile kot »politične« interniranke v taborišču Ravensbrück, se jih je le 60 vrnilo domov. Ta primer kaže, kako visoka je bila smrtnost tudi pri ženskah.
Za preživetje je bilo treba imeti veliko sreče. Veliko je bilo odvisno od tega, v katero taborišče si prišel in katero delo si moral opravljati. Nekdo, ki je delal v kuhinji ali taboriščni administraciji, je imel večje možnosti za preživetje kot nekdo, ki je bil dodeljen za gradnjo cest (tudi ženske). V primeru, da je kdo resno zbolel, je hitro prišlo do selekcije. Pomembno je bilo tudi, ali so obstajale (uporniške) skupine, katerim si se lahko pridružil, in če si imel možnost prejemati pakete s hrano in denarjem od doma. In seveda, pomembno je bilo, da si kljub vsemu ohranil voljo do življenja.
Iz rubrike Tema tedna preberite tudi