Čepiče pri Globasnici Ob zlatem jubileju legendarnega gostišča Juenna se vračajo tudi spomini na čas, ko smo kot mladeniči redno zahajali v to lokacijo nepozabnih srečanj ob prijetnih pogovorih, okusni jedači in pijači ter prijazni postrežbi šarmantnih kelnaric. Na čas, ko si lahko tudi v kleti užival v pristni domači družbi, bodisi pri keglanju bodisi ob šanku pod vdelano leseno streho. Ta ali oni si je našel tudi svojo prihodnjo življenjsko sopotnico, npr. Joško Igerc, Udrantov iz Podkraja pod Matjaževo Peco, ki je svojo Štefko začel osvajati, ko je stregla v kleti Juenne. Ob vsem tem pa si še posebej rad zahajal v Juenno, ker si kot koroški Slovenec vedel, da je slovenščina dobrodošla in da si lahko pri aparatu z gramofonskimi ploščami izbiral tudi slovenske melodije. In to še posebej v 70-ih letih prejšnjega stoletja, v času, ki je bil v znamenju ortstafelšturma in ugotavljanja manjšine.

Zlata pionirja
Za vse to imata neminljive zasluge Alojz Gregorič, p. d. Omrov Lojz (1935-2012) iz Male vasi, in njegova žena Helena (1938-2011), ki je izhajala iz Jomrove rodbine prav tako v Mali vasi pri Globasnici. Kot zakonskemu paru z izrazitim gospodarskim čutom ter smislom za slovenske kulturne in narodnopolitične potrebe jima je uspelo ustvariti prisrčen kraj srečanja ter uživanja okusnih domačih dobrot.
V Juenni je bil (in je slej ko prej) vsakdo dobrodošel, neodvisno od narodne pripadnosti ali političnega prepričanja. Tudi z dvojezičnim napisom nad vhodom v gostišče sta prepričljivo signalizirala, da je Juenna odprta hiša za vse, ki so dobre volje in željni kakovostne ponudbe. Odmev s strani gostov jima je dal prav: prihajali so v Juenno gostje od blizu in daleč, mladi in starejši z družinami ali brez njih, dolga leta tudi oddiha željni gostje iz tujine – zavedajoč se, v Juenni bodo zanesljivo dobro postreženi in se prijetno počutili.

Začetna nasprotovanja
Pri tem sta pionirja Juenne Alojz in Helena Gregorič morala premagati načrtna nasprotovanja in težave, ko sta začela uresničevati svoj gostinski projekt. Ob svoji 60-letnici je Alojz Gregorič v pogovoru z avtorjem tega prispevka pripovedoval, da so oblasti hotele na vse mogoče načine preprečiti gostišče Juenna, in to samo zato, ker se je zavedal, da je treba za narodnostno preživetje ustvariti tudi gospodarske podlage. Zemljišča, ki je bilo v lasti vaške skupnosti Mala vas, Homrov Lojz ne bi dobil, če bi vedeli, da ga kupuje za postavitev svojega gostinskega podjetja. Pliberška in velikovška Kelag mu nista dovolili priključka za električni tok. Šele direktor Kelag v Celovcu mu ga je dovolil pod pogojem, da vse gradbeno delo in vse stebre od Štebna do Čepič sam financira in opravi s svojimi rokami. Velike težave mu je delala tudi vodovodna zadruga. Največje težave pa je imel z velikovškim okrajnim glavarstvom, ki je občini prepovedalo, da mu da gradbeno dovoljenje. Pa je tudi tokrat vztrajal in mdr. s pomočjo tedanjega župana Josefa Elbeja – uspel.

Uspešna naslednika
In tako je bil 15. julij 1969 za Alojza Gregoriča in njegovo ženo Heleno resnično prazničen dan, ko sta lahko povabila v svojo Juenno prve goste. Medtem uspešno vodi gostišče skoraj 30 let njun sin Lojz skupaj z ženo Ano, ki »je moja desna roka in mi je v veliko oporo« (Lojz Gregorič ml.). V času njunega vodenja Juenne so se, zlasti po zaslugi Bernarda Sadovnika, ustavili tudi številni prominentni gostje, med njimi prvi vladni predsednik Republike Slovenije Lojze Peterle in bivša notranja ministra Franz Löschnak in Ivo Bizjak. Zelo posrečena je bila tudi podelitev častnih priznanj sotrudnikom Enotne liste leta 2005 iz rok tedanjega predsednika deželne EL Vladimirja Smrtnika. Za Lojza Gregoriča pa je še posebej pomembna povezanost z domačini. Z njimi je minulo soboto praznoval tudi zlati jubilej Juenne, kjer bodo gostje še naprej vedno dobrodošli.