Pred kratkim sem se sprehodil na območju Komlja, visoko nad Pliberkom. Le malokdo pozna te dokaj odmaknjene kraje, kjer je državna meja povsem »nenaravno« razkosala slikovito hribovsko območje s številnimi kmetijami. Razdelili so območje Belšaka in Libeliško goro; fara Strojna pa je izgubila velik del svojega območja. Sosednje kmetije so se znašle v različnih državah. Prej enotno farno, občinsko, sorodstveno območje je bilo razdeljeno in v zadnjih stotih letih je vsaka stran živela po svoje. Danes so razlike znatne, še posebej jezikovne na avstrijski strani, saj tudi domačini tik ob meji deloma ne govorijo več slovenščine kot nekdanjega skupnega jezika.

Prav na vznožju tega območja, pri Holmcu je konec julija 1919 prevažal poseben vlak celotno tiskarniško opremo Mohorjeve iz Celovca na Prevalje. Zaradi nemškonacionalnega pritiska je morala tedaj Mohorjeva bistven del svoje dejavnosti iz Celovca umakniti. Celovec je sicer ostal sedež družbe, a njeno tiskarsko in založniško dejavnost so nadaljevali najprej na Prevaljah, nato v Celju. Ponova združitev ni uspela in še pred drugo svetovno vojno sta nastali samostojni Mohorjevi družbi v Celovcu in v Celju. Nova državna meja je tako razdelila tudi Mohorjevo.

Letos septembra se bomo spomnili 100. obletnice senžermenske mirovne pogodbe, kjer so določili novo državno mejo med Republiko Avstrijo in kraljevino SHS. V pogodbi so odredili tedaj tudi koroški plebiscit ter zapisali razna določila o zaščiti manjšin. Pri Mohorjevi se želimo letos spomniti te pomembne pogodbe, ki je za več desetletij in pravzaprav vse do danes zaznamovala Koroško kot obmejno deželo. Zato pripravljamo posebno večdnevo konferenco v začetku oktobra, kjer bodo razni strokovnjaki spregovorili o tej pogodbi. Poleg tega izvajamo skupaj s koroškim partnerjem »xamoom« ter z Gorenjskim glasom čezmejni projekt »Smart tourist«, kjer bomo med drugim uredili prav na območju Komlja posebno čezmejno pohodniško pot in kjer bomo izdali tudi 19 knjig o obmejnem območju. Partner Gornenjski glas pa pripravlja zelo zanimivo časopisno prilogo »Karavanke«, ki je bila medtem že dvakrat priložena tedniku »Novice«.

Stakimi dejavnostmi skušamo tudi pri Mohorjevi prispevati k zbliževanju obeh sosednjih držav in k medsebojnemu sporazumevanju nemško- in slovenskogovorečih. Oboje je zapisano tudi v pravilih Mohorjeve družbe. Nenazadnje pa je treba še prav posebej v trenutnih evropskih okoliščinah, kjer marsikje ponovno rastejo razni državni nacionalizmi na račun skupnega evropskega sodelovanja, opozarjati na pomen čezmejne povezanosti.