Šentjanž Teater Šentjanž je postavil na oder interpretativno mnogoplastno in odprto gibalno-gledališko predstavo. Trije poklicni igralci so šli do skrajnih meja svojih telesnih zmogljivosti.

Najnovejša predstava Teatra Šentjanž Že spet nikoli več, ki so jo minuli četrtek premierno uprizorili v šentjanškem k&k centru, nedvomno sodi med bolj zahtevne produkcije na Koroškem nasploh. Zahtevna je tako za igralce kakor tudi za gledalce. Predstava zahteva osredotočenost in neposredno soočenje.

Izhodišče gibalno-gledališke predstave, ki jo je zasnovala in režirala Alenka Hain, je v gledališkem listu opisano takole: »Celotno človeško zgodovino poganjata strah in sovraštvo. Strah pred lakoto, brezposelnostjo, izgubo doma, svojega jezika, domovine … so nekoč in danes večji in manjši manipulatorji vedno znali spremeniti v sovraštvo do drugačnih posameznikov in skupin, pa najsi bodo to etnično, socialno, nacionalno, jezikovno, versko ‘drugačni.’«

Osnovni element predstave je gib – Hainovi se pozna, da je šolana plesalka –, ki je ob skoraj popolnem pomanjkanju besed osrednje izrazno sredstvo. Ena redkih besednih informacij iz ozadja, da namreč pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska, poskrbi kar za 75 odstotkov svetovne trgovine z orožjem, gledalcem vzpostavi dodatne koordinate za interpretacijo dogajanja. Vendar si mora gledalec ustvariti sliko povsem sam – nekaterim to očitno uspeva presenetljivo dobro in zanimivo, spet drugim je to pretrd oreh.

Igralci – Lara Vouk, Aleksander Tolmaier in Sebastjan Starič – znajo skozi več ko uro trajajočo predstavo odlično ohranjati napetost, kar sicer tudi zanje same pomeni skrajni telesni izziv. Zdrucirana na gibanje so njihova telesa komunikacijsko sredstvo. 

Sodeč po odzivih nekaterih obiskovalcev premiere, je Teatru Šentjanž s predstavo Že spet nikoli več uspelo vzbuditi tudi poglobljeno interpretacijo.

Niko Seher: Zelo napeto. Vselej si moral gledati, kaj se dogaja. V predstavi je bila sama koreografija, skoraj nič niso rekli, zato je bilo treba pozorno spremljati dogajanje, ki je bilo zelo zanimivo.

Leonard Krušic: Najprej sem se spraševal, kakšna bo predstava brez govorjenja. Zmeraj je bilo napeto, glasba je ustvarila dobro atmosfero. Res zanimivo, kaj lahko naredijo z gibalno predstavo. Predstavljal sem si, da so igralci države, ki se včasih marajo, potem spet borijo. Če kupi eden orožje, ga mora drugi tudi.

Erik Selan: Zelo zanimivo se mi je zdelo ozračje v dvorani. Nisi vedel, kaj se bo zgodilo na odru, kaj bo prišlo, so bili trenutki, ko si se ustrašil zvoka, ustrašil giba. 

Štefan Pinter: Ko sem prvič videl samo sceno in balone, je bila prva asociacija, da gre za žrtve, za globalne mrtvece. Ko sem videl generalko, sem v balonih videl več. Lahko pomenijo resurse, bogastvo, za katerega se grebejo in tepejo, lahko so celo tudi odpad. In to je samo en element izmed številnih v predstavi. Videl sem konflikte, ki so bili v 20. stoletju v Evropi in drugod. Pojavi se Hitlerjev pozdrav, kar je mogoče interpretirati za nazaj pa tudi za sedanjost. Tudi zmaličena evropska himna lahko predstavlja hujše konflikte znotraj Evrope, ki ni več stabilna in se stari konflikti spet pojavljajo. 

Predstavo Že spet nikoli več bodo ponovili še v soboto, 12., in v nedeljo, 13. oktobra, obakrat ob 20. uri v k&k centru v Šentjanžu.