»Zaradi mini mode nisem šla k uršulinkam v šolo«

Mira Urank se je kot najstarejša od petih otrok rodila pri Kavhu v Encelni vasi. V otroštvu sta s sestro Katjo v domači drvarnici uprizarjali prizore iz Sneguljčice. Za dekletoma sta starša dobila še tri sinove: Jozija, Hanzija in Rudija. Ljudsko šolo je Mira obiskovala v Galiciji, kjer je bila sprva sama v razredu pri pouku slovenščine, glavno šolo pa v Velikovcu. Čeprav si je želela na Slovensko gimnazijo, je doma prevladalo mnenje, da se bosta dekleti tako ali tako poročili in je bolje, če se izučita za kak poklic. Tako je Mira po glavni šoli eno leto obiskovala gospodinjsko šolo v Šentpetru. »Potem sem mislila, da se bom za učiteljico ročnega dela izobrazila pri uršulinkah v Celovcu in sem tudi uspešno opravila sprejemni izpit. Čez nekaj časa pa sem dobila pismo, da moram s seboj prinesti našo posteljnino in da mora krilo segati najmanj pod kolena. Ker je bila tedaj moda minikril, sem se odločila proti tej šoli, kar je pravzaprav smešno.« Tako se je Mira vpisala na novoustanovljeno trgovsko šolo v Velikovcu. Kot najstnici sta s sestro ustanovili pevski duo, iz katerega se je, ko je imela Mira 16 let, razvila pevska skupina Talita. V tej je pelo osem deklet, ki so skupaj pele šest let in so zadnjič skupaj nastopile na poroki Mire in Milana Blažeja. Tedaj 25-letnega Milana iz Šmihela je 23-letna Mira spoznala kot sekretarka Mirta Zwittra v službi pri Zvezi slovenskih zadrug, kamor je uslužbenec Mohorjeve tiskarne prinašal sveže tiskovine. Leto dni kasneje sta se poročila in preselila v Celovec. V zakonu so se jima rodila hčerke Mirjam, Sonja in Anja. Letos bosta z Milanom obhajala 44 let zakona.

Mira je deset let delala kot sekretarka, nato pa je po rojstvu druge hčere ostala doma. »Potem smo tukaj v Podkanji vasi začeli graditi hišo. Ko smo se preselili, tukaj nisem imela koga, da bi pazil na moje otroke. Moja mama je bila sicer doma zraven v Encelni vasi, a je delala kot kmetica in ne bi imela časa za otroke. Takrat tudi otroškega vrtca še ni bilo v Galiciji in sem bila prisiljena ostati doma, a tega nisem nikoli obžalovala.« Prijavljena je bila kot kmetica, s čimer sta ji tekla delovna doba in zdravstveno zavarovanje. V tem času je pisala lastne pesmi z melodijami za otroke in mladino ter vodila otroški in mladinski zbor Amabilis, v katerem so pele hčerke in ki je deloval do leta 2017. »Ne pišem not, pri meni je vse v ušesih, tako da sem pogosto tudi sredi noči vstala in posnela melodijo na računalnik.«

Mira je v otroštvu rada slikala »princeske in podobno«. Ko je bila v ljudski šoli, je s sliko na temo Ženska v ogledalu na ljudskošolskem slikarskem natečaju v Innsbrucku osvojila deveto mesto. »Na to sem bila kar ponosna, saj je deveto mesto med vsemi otroki v Avstriji s prižnice oznanil tudi naš župnik pri maši. Zatem nisem kaj risala, a sem večkrat možu dejala, da bi želela slikati na platno, pa ni bilo časa za to. Leta 2003 mi je družina kupila platna, barve in slikarski pribor, a sem se resno s slikanjem začela ukvarjati šele po smrti mame v letu 2004.« Mira je v slikarstvu samouk, začela je z abstraktnimi slikami in se je v zadnjem desetletju bolj približala figuraliki, posebej rada ima motiv para. »Edini tečaj slikarstva, na katerem sem bila, je bil v Mohličah in je trajal kakih pet, šest ur.« Začela je z oljnimi barvami, danes pa najraje slika z akrilnimi barvami. Tako ustvarjena dela so trenutno na ogled na prodajni razstavi v Hiši kulture v Žvabeku, štiri slike imajo medtem že nove lastnike. Večina njenih večjih slik stane med 200 in 300 evri, saj »slikam, ker me to veseli in ne, ker bi rada veliko zaslužila«. 

Mira Blažej je v preteklosti razstavljala v Galiciji, Železni Kapli, Žitari vasi, Tinjah, Mariboru in Trstu. Ena od njenih slik je za spomin na domače kraje v kovčku za osebno prtljago na letalu odpotovala na nov dom v Združenih državah Amerike. Vsem, ki jih zanimajo njene slike, te po predhodni najavi (0677 620 18266) Mira rada pokaže na svojem domu v Podkanji vasi 88. Le sredi januarja jo boste tam zaman iskali, saj že nekaj časa z možem Milanom pred sivino koroške zime za kaka dva tedna pobegneta v Egipt.