V sredo, 22. junija, je v Tischlerjevi dvorani odmevala deklamacija poezije Simona Gregorčiča v izvedbi Janka Krištofa. Gre za njegov deseti t. i. »recitalski projekt« s krstno izvedbo 10. maja v farnem domu v Bilčovsu. Namen projekta je ohranjanje in obujanje Gregorčičevega pesništva, dediščine, na kateri temelji tudi današnje kulturno ustvarjanje.

21 pesmi, ki jih je napisal pesnik Simon Gregorčič (1844–1906), rojen na Vrsnem nad Kobaridom, je Janko Krištof deklamiral (umetniško podajal tekst na pamet) s spremljavo na klavirju organista in učitelja klavirja in orgel Andreja Feiniga. Nastopila sta v številnih krajih na Koroškem: v Selah, Dobrli vasi, Zahomcu, Svečah in nazadnje v Celovcu. 

Recitacija kot umetniško branje besedila lahko hitro zapade v enoličnost, kar pa se v recitalu Samó Gregorčič ni zgodilo. Krištof je v premišljeni režiji Aleksandra Tolmaierja nastopal razgibano v prostoru, razločno in tudi dovolj glasno v govoru ter tako v svojem recitalu uspel oživeti več kot sto let stare pesmi. Po uvodni skladbi neznanega skladatelja Rože je na vrtu plela v izvedbi Feiniga na klavirju je Krištof deklamiral prvih šest pesmi, od katerih je Ti mêni svetlo sonce ljubezenska pesem, ki jo je Simon Gregorčič objavil pod psevdonimom Nezvan v reviji Slovan leta 1887, namenjena pa je bila njegovi idealni ljubezni učiteljici Dragojili Milek. Zaradi duhovniškega poklica je Gregorčičeva ljubezenska poezija manj obsežna in objavljena pod različnimi psevdonimi. Organist Feinig je tankočutno nadaljeval s skladbo Planinska roža, ki jo je uglasbil skladatelj Gustav Ipavec. Prehod v pesem Kmetski sliki in nato Soči je naznanila skladba Kmetski hiši skladatelja Jakoba Aljaža. Soči velja za eno od Gregorčičevih najboljših pesmi, zasnoval pa jo je že kot sedmošolec v šolskem letu 1862/63, dokončno jo je objavil leta 1879. Za nenavadno preroško se je pesem izkazala med prvo svetovno vojno, saj so bili prav v teh krajih hudi boji na soški fronti. Zanimivo je, da je celo avstrijski generalštab ob napadu italijanske vojske leta 1915 dal pesem Soči prevesti v vse jezike tedanje avstro-ogrske vojske. Sledile so skladbe Znamenje skladatelja Frana Venturinija, Motivi iz kantate Jeftejeva prisega Huga Sattnerja, Kupa življenja Marija Kogoja, Svarilo Ivana Laharnarja, nazadnje pa je klavirska spremljava Andreja Feiniga odzvanjala skladbo Domovina skladatelja Jakoba Aljaža. Očitno raznolik izbor skladb je dobro sovpadel s tematikami deklamiranih pesmi – vse od pesmi z motivi ljubezni, tudi z motivi narave, ki jih je Gregorčič uporabil kot simbolno govorico za notranje doživljanje človeka, do domoljubnih pesmi in pesmi z eksistencialno tematiko. Dogodek je bil dobro obiskan, med občinstvom sta bila tudi podžupan Celovca Lojze Dolinar in poslovodja Krščanske kulturne zveze Martin Kuchling. 

Zanimivost pri Gregorčiču je, da je bilo njegovo pesniško delo že v času njegovega življenja med ljudmi dobro sprejeto – ko je pri 38 letih objavil prvi del knjige Poezije, je bilo v pol leta razprodanih vseh 1800 izvodov, urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec pa jo je imenoval »zlata knjiga«. Vendar pa je Gregorčič doživel tudi hude kritike, napadi škofa Mahniča in duhovniških kolegov so ga zelo prizadeli. 

Župnik v Bilčovsu, dekan dekanije Borovlje in predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu Janko Krištof, glasbenik Andrej Feinig in režiser Aleksander Tolmaier so s tem projektom prispevali k ohranjanju slovenske kulturne dediščine, saj smo se tisti, ki smo prisluhnili verzom, spomnili na Gregorčičev resnično bogat in lep opus klasike slovenskega pesništva. Poseben poudarek k temu večeru pa velja omeniti tudi negovanju slovenske besede posebne vrste: govorjene umetniške besede.