Zahomški žegen s štehvanjem 2024: Kjer pod lipo še doni slovenska pesem

Če na dan štehvanja zamudite mašo in v Zahomec pridete okoli 13. ure, je skoraj gotovo, da ne boste srečali žive duše na edini cesti, ki vodi skozi vas. Zato pa se iz vsake hiše vije omamen vonj ziljske čisave župe, v spremljavi z žvenkljanjem prazničnega pribora družin, zbranih po hišah, vrtovih in dvoriščih. Zahomški žegen je praznik domačinov, po svoji podobi verjetno najbolj arhaičen in tradicionalen med vsemi ziljskimi žegni. Tako je zaradi ohranjenega vaškega središča z lipo in starimi kmečkimi hišami, mimo katerih vodi cesta s kamni tlakovci namesto asfalta. Pa tudi zaradi slovensko pojočih domačinov, ki jih je na Zilji še redkokje zadosti na kupu, da se njihov glas razločno sliši sredi množice ljudi na žegnanju. V Zahomcu se Millonigove, Wiegelejeve, Zwittrove in druge može res sliši, ko ob spremljavi godbe zapojejo Prvi rej pod lipo. Za večino teh slovensko govorečih in pojočih domačinov velja, da je od njihove zadnje ježe na štehvanju minilo že okoli 60 let, danes noriške kobile jezdijo njihovi vnuki.  

Pred tremi leti sem prvič jezdil na domačem štehvanju. Kot pravi pregovor, gre v tretje rado in mi je letos  naposled uspelo osvojiti krancelj. Odločilni za to so bili udarci mojih štehvanjskih prijateljev, ki so z mano vred pridno udrihali po sodu, pa tudi velika mera sreče. Po zadnjem udarcu sem skoraj padel s kobile, saj sem se spričo vzklikov občinstva hotel prepričati, ali je sodček res zdrsnil s stebra. Ozrl sem se nazaj, izgubil ravnotežje in zdrsnil s konja, a se mi ni nič zgodilo. Letos sem tako kot lani jezdil na štiriletni noriški kobili Lucy iz kobilarne Satz iz Peč pri Pokloštru, konj je njihova last. Nobene primerjave nimam, kako je jezditi s sedlom, jezdim samo na štehvanju, tu so konji neosedlani. Letos nas je pet začelo s štehvanjem, končali smo trije. Naslednje leto bom znova sodeloval, po pravilu lahko na štehvanju jezdimo samo neporočeni moški.

Prihajam iz Zahomca, živela sem na Dunaju in v Španiji, od leta 2017 z družino živim v Beljaku. Po poklicu sem fizioterapevtka, na Dunaju sem ustvarjala oddaje Initiative Minderheiten na radiu Stimme. Naše žegnanje je res nekaj posebnega, saj vaščani živijo za ta praznik. Dolga leta nisem bila na štehvanju, sina Luka Mateja jezi, da ni kramarjev, meni pa je super, da tukaj ni stojnic s plastično robo.  

Že 50 let se ukvarjam z rejo noriških kobil, kot že moj oče pred mano. V Zahomcu smo danes s 25-letno kobilo Saro in 4-letno kobilo Lucy. S svojimi konji obiščemo prav vsako ziljsko žegnjanje.  

Ziljska noša, ki jo nosim, je že več generacij pri hiši, prej jo je nosila babica. Oblečem jo enkrat na leto za štehvanje, noša me navdaja s ponosom spričo dejstva, da so jo nosile že mnoge generacije pred mano. Oblačenje traja dve uri, nato pa je čas za veselje.

Prvič sem na štehvanju jezdil leta 2016, ko sem bil star 15 let. Sem že tretja generacija Satzovih, ki je odrasla ob noriških konjih. V lasti imam dve kobili, Lucy, na kateri je jezdil zmagovalec, in mlado kobilo, ki še ni sodelovala na štehvanju, a še bo, v prihodnosti. Vsako štehvanje ima svoje posebnosti, najraje imam domače štehvanje v Pečah, ki je tradicionalno na četrto nedeljo v septembru. Ljudje se veselijo, ko nas vidijo na konjih, še posebej lepo je, če se nikomur nič ne zgodi. Na štehvanju še nisem padel s konja, drugače pa že, saj jezdim od svojega 7. leta, zdaj jih imam 23. Zahomško štehvanje je posebno zaradi štarta ob lipi, lepo ohranjenih starih hiš, tlakovcev ter zbora, saj je na marsikaterem štehvanju zbor premajhen, da bi ga slišali. Poleg tega tukaj zbor poje v slovenščini, kar je prelepo in nekako sodi k štehvanju. Sam obžalujem, da ne znam slovenskega jezika, ki ga moj oče razume in govori, a morda se ga še kdaj začnem učiti. 

Rojen sem leta 1945, na štehvanju sem prvič sodeloval okoli leta 1962, dvakrat sem tudi osvojil krancelj. V naši vasi se marsikaj spreminja na bolje, vnuka Paul in David pojeta v zboru Oisternig, ki šteje kar 56 članov. Zbor vodi moj sin Niko, pojejo pa pesmi v slovenščini, nemščini in italijanščini. Niko je prevzel našo posest, dela kot učitelj v Zahomcu, kot trener pa je dejaven tudi v našem športnem društvu. Stvari se spreminjajo tudi na šoli, tako da se razvija marsikaj pozitivnega. Kar se slovenščine na Zilji tiče, je bilo v preteklosti veliko pokvarjenega, ampak se krepi zavedanje o pomenu našega narečja. Vnuki danes pravijo, da je sramota, da jih niso bolje naučili jezika. 36 let sem občinski odbornik, dvakrat tudi podžupan, izvoljen na lastni listi. Ponosen sem, da v Zahomcu Prvi rej pod lipo v celoti odpojemo v slovenščini. Pohvaliti moram tudi godbo Junge Gailtaler, ki pri reju pod lipo ni zaigrala niti ene nemške pesmi.

Že pred štehvanjem sem stavila na svojega brata Paula, ki kot edini v naši bratovščini (Burschenschaft) še ni osvojil kranceljna. Del bratovščine smo tudi dekleta, tako fantje kot dekleta iz vasi v bratovščini ostanemo do poroke. Sama sem se ji pridružila, ko sem bila stara 16 let. Letos sem imela prvič čast držati pladenj s krancljem, ki ga je izdelala gospa Grafenauer, p. d. Špahuln. Ta čast mi je pripadla zato, ker je David, moj soplesalec pri reju pod lipo, vodja bratovščine, ki vse skupaj organizira. Ziljska noša na meni je izposojena, saj pri naši hiši tri generacije ni bilo hčera. Po poklicu sem logopedinja, trenutno v Celovcu študiram glasbeno pedagogiko, smer petje. S prijateljico imava glasbeni duo, s katerim nastopava na porokah. Pri skupnem petju se spremljava s klavirjem in kitaro, moj prvi inštrument je violina, ki sem se je učila 13 let.  

Člani naše skupine prihajajo s cele Zilje, letos veliko igramo na ziljskih štehvanjih, posebej pri rejih pod lipo, kar nam je v veliko veselje. Naš harmonikar Paul Zwitter je domačin iz Zahomca, ki je zmagal in osvojil krancelj, zato je za nas samoumevno, da nastopimo na tukajšnjem žegnanju. Iz bližine Zahomca, iz Draganč prihaja še en naš član, baritonist Georg Mayerdorfer. Eno leto je tega, odkar kot Junge Gailtaler vadimo, igramo in nastopamo.