Za slovenščino se je treba bolj potruditi

Martina Kanzian: Študirala sem geografijo. Že kot študentka in po zaključku študija sem delala pri različnih evropskih projektih. Poleti leta 2018 sem videla razpis Mohorjeve za projekt SPread The Karawanks, ki je zajemal literaturo, literarno dediščino, naravo in turizem. Ker so to teme, ki me zelo zanimajo, sem se prijavila na razpis. 

Vedno sem rada brala, v šoli in zunaj nje. Ni mi bilo težko napisati literarnega dnevnika. Branje zame pomeni učenje, boljše razumevanje življenja, tudi lažje načrtovanje življenjske poti, je pa tudi razvedrilo in sprostitev. Zame so pomembne tudi bralne dogodivščine, ko domišljija dobi krila …

Zdaj smo v končni fazi projekta, kar pomeni, da se ukvarjamo predvsem z administrativnimi zadevami, pišemo poročilo, urejamo finance in papirje … Hkrati pa v Mohorjevi že razmišljamo o naslednji fazi. Razmišljamo o novih idejah, projektih in partnerjih. Mohorjeva ima velik potencial za različne evropske programe, saj ni zamejena le z literaturo, temveč zaobsega še druga področja, npr. pedagoške ustanove od jaslic do konca ljudske šole, kjer bi lahko razvili kakšen jezikovni program. Zdi se mi zelo pomembno, da otrokom ponujamo kvalitetne izdelke – knjige, ki jih – ali v neki ustanovi ali doma – zares lahko berejo.

Imam tri otroke in z njimi govorim slovensko, moj partner pa nemško. Smo torej dvojezična družina, kar je seveda lepo, opažam pa, da se je za slovenščino treba bolj potruditi, če želimo, da bi deželna jezika bila enakovredna in na približno isti ravni. Otroci hodijo v dobre slovenske šole, vendar v okolju in v medijih prevladuje nemščina, zato je treba poskrbeti za to, da je slovenščina npr. pri mizi, ko se zbere vsa družina, zares prisotna, da slovenščina v družini res ostane živa.