42 otrok in odraslih med 8. in 65. letom starosti se v Werkhofu v Bistrici pri Pliberku od sobote, 17. avgusta, do petka, 23. avgusta izpopolnjuje v igranju v komornih zasedbah. Med njimi je kar nekaj mladih, ki ob koncu šolskega leta svojega inštrumenta ne postavijo v kot, temveč vsakodnevno vadijo. Prisluhnite jim na zaključnem koncertu v petek, 23. avgusta.

Med obiskom Novic je v bistriškem Werkhofu ravno kosilo tečajnikov in mentorjev 19. glasbene delavnice Sonus. Njen umetniški vodja je Janez Gregorič, ki pove, da je vseh tečajnic in tečajnikov kar 42. »Najmlajša je stara 8, najstarejši pa 65 let,« pove Gregorič, ki je glasbeno delavnico Sonus s poudarkom na komorni glasbi v življenje priklical leta 2006. Pouk poteka tako posamezno kot v  skupinah, tečajnice in tečajniki si delijo sobe, najmlajši iz bližnje okolice pa spijo doma. Skupaj glasbenice in glasbeniki na violini, violi, čelu, flavti, klavirju in kitari vadijo v raznih komornih zasedbah. Posebnost delavnice Sonus je praizvedba skladbe po naročilu na zaključnem koncertu glasbene delavnice. 

Letošnji povabljeni skladatelj oz. Composer in Residence je koroški jazz saksofonist svetovnega formata Wolfgang Puschnig. V tem svojstvu je Puschnig tudi avtor skladbe po naročilu, ki bo v petek, 23. avgusta, ob 17.00 zazvenela v Werkhofu. »Glasbeno delavnico Sonus sem prvič obiskal lani, ko je moj sin sooblikoval zaključni koncert. Letos sem kot Composer in Residence za mešani ansambel zložil okoli 10-minutno skladbo z naslovom Sonus. Pri pisanju te naročene skladbe sem se zavedal, da jo bodo izvedli šolarke in šolarji, zato sem se izogibal tehnično težavnim pasažam, cilj je, da se mladi glasbeniki lahko tudi zabavajo med igranjem.« Povprašan po glasbenem stilu skladbe Puschnig odgovarja: »Res ne vem, kako bi temu rekli, in me tudi ne zanima, želim samo, da tisti, ki igrajo mojo skladbo, v njej ne trčijo na nepremostljive težave bodisi mentalne bodisi tehnične narave.« 68-letni saksofonist Wolfgang Puschnig živi med Celovcem in Dunajem, skladanju se je resneje začel posvečati med pandemijo. »Kot jazzist sem večinoma pisal skladbe zase, veliko pa sem tudi aranžiral zase in za druge glasbenike. Med pandemijo sem začel resneje skladati, tako da to ni moja prva skladba za mešani orkester s klasičnimi inštrumenti.« Poleg Puschnigove kompozicije Sonus bo na zaključnem koncertu v petek zazvenela tudi dobro znana melodija Pink Panther, to bo izvedel 22-članski kitarski orkester, a tudi klasika v različnih zasedbah.

Vid Ratej (12 let)

prihaja iz Škal pri Velenju, v glasbeni šoli se štiri leta uči kitare. »Na Sonus sem prišel, ker mi je všeč, da tukaj skupaj delamo glasbo.« Posebej rad ima kantavtorja Adija Smolarja, a tudi klasične skladbice, dokler niso preveč tehnično izumetničene. Za kitaro se je navdušil prav zaradi Adija Smolarja, ki ga ima rad tudi Vidov učitelj kitare. »Sonus ni šola, za to glasbeno delavnico je izvedela moja mama, letos sem tukaj tretjič. Trenutno delamo na treh skladbah, Pink Pantherju in dveh klasičnih skladbah.«

Ella Tanzer (8 let)

iz Žitare vasi glasbeno šolo obiskuje od četrtega leta starosti, igra pa klavir in prečno flavto. »Moj glavni inštrument je klavir, tukaj na delavnici igram oba inštrumenta. Na zaključnem koncertu bom zaigrala skladbo Mamma Mia, Pavano in melodijo iz Levjega kralja. Tukaj sem bila prvič lani, ko sem imela sedem let, a nisem bila najmlajša, letos pa sem. Ne spim tukaj, temveč me vsak dan pred večerom po koncu delavnice mama odpelje domov.«  Ella je lani v Beljaku zmagala na tekmovanju Prima la Musica in vsak dan pridno vadi. 

Valentina Gregorič (11 let)

živi v Dobrli vasi, je nečakinja umetniškega vodje Sonusa Janeza Gregoriča, ki jo že pet let tudi poučuje v kitarski igri. »Na glasbeni delavnici Sonus sem letos drugič, nanjo so me prvič poslali starši, a se mi je zelo dopadlo, tako da sem letos sama želela priti.« S hrano na delavnici je Valentina, ki odhaja spat domov, zelo zadovoljna. Malo manj pa je navdušena nad vadbo kitare med počitnicami. Igranje v večji zasedbi 22-članskega kitarskega orkestra se ji dopade, ker se »lahko kdaj tudi malo skrijem za drugimi«.  

Emil Fischer (12)

prihaja z Dunaja, štiri leta se v glasbeni šoli uči igranja violončela,  – »ljubim njegov mehki zvok«   in vsak dan tudi med počitnicami z veseljem vadi. »Gotovo, saj je zabavno!« Na glasbeni delavnici Sonus je letos prvič, prejšnje leto se udeležil podobne delavnice Allegro Vivo v nižjeavstrijskem Hornu. »Tukaj mi je bolj všeč, vsaj vzdušje je bolj družinsko, lahkotno in sproščeno, nobenega pritiska ne čutim.« Emilu ugaja, da se recimo skladbe Hakuna Matata ne učijo po notah, ampak po posluhu. Rad ima baročno glasbo in pop.