Vincenc Gotthardt – Na drugem koncu sveta

Celovec »Vedno tiše se sliši na vogalih že nalomljeni jezik.« Te besede iz pesmi Verene Gotthardt je Vincenc Gotthardt, njen oče, postavil na začetek svojega knjižnega prvenca Na drugem koncu sveta. V njem gre za izgubljanje in pozabljanje, pa še za marsikaj več. Tudi za umetnost. Za ceno umetnosti, ki je lahko denarna ali pa idejna. Za jezik, ki mu še vedno preštevilni ne znajo izmeriti prave vrednosti. Za Koroško v malem in svet v velikem. 

»V znanem muzeju je nekdo izrezal iz okvirov tri slike. Kar je ostalo, so okvirji. Na začetku niti ni znan umetnik. Vse išče umetnika in zgubljene slike. V središče stopajo pozabljene osebe, ki so soudeležene, da so pred leti prišle slike sploh v muzej. Tu je umetnostni zgodovinar, ki ne more več govoriti. Tu je nekdanji minister, ki je moral odstopiti. Zahteval je, da te slike pridejo v muzej.  Še vrsta oseb se pojavlja v tekstu. Nazadnje postane vsa zadeva državna afera mednarodnih razsežnosti, v katero je vpleten tudi visoki predstavnik. Vsega je vedno manj, a vse to postaja vedno dragocenejše,« je o svojem prvem romanu, ki je izšel pri celovški Mohorjevi založbi – v slovenščini seveda, to je medtem pri slovenskih avtorjih na Koroškem treba že posebej poudariti – zapisal avtor Vincenc Gotthardt, po poklicu urednik pri cerkvenem tedniku Nedelja v Celovcu. In o njem spregovoril za Novice.

Vincenc Gotthard: Da doma nisi prerok, že drži. Gre pa še za nekaj drugega. Hotel sem prikazati, da vse skupaj izginja. Vsega je manj. Del besedila je lokaliziran na dvojezičnem Koroškem, kjer gre tudi za jezik, za slovenski jezik, ki ga je vedno manj. In tudi ni videti konca. To se nadaljuje. Protagonist Vinc Hardt – moral sem vzeti neko ime in sem mislil, da to zveni bolj moderno – je na drugi strani doživel velik uspeh, za katerega sam ni nič naredil. Da na koncu rečejo, da so njegove slike najpomembnejše na svetu, za to so bila odgovorna sama naključja. 

Seveda. Jezik moramo govoriti. Doma ga moramo govoriti. To moramo živeti. Nam nič ne pomaga, če imamo ne vem koliko takih projektov, da se nekateri naučijo par besed. To nam nič ne bo koristilo. Nam koristi samo, če doma jezik govorimo in ga dajemo naprej. Vse drugo nikamor ne bo privedlo. Odgovorni za to, da gre naprej, pa smo čisto sami. Ampak, tudi če je manj tega jezika, to še dolgo ne pomeni, da moramo reči, čez trideset let ga ne bo več. Na to ni treba tako gledati. To je odvisno čisto od nas. Čisto od mene. Pa od družin, ki jezik govorijo. Vsega drugega niti ni treba gledati.

To je element prizemljenosti v literaturi, od nekod mora protagonist prihajati. Lahko bi bilo kjerkoli po Evropi med narod­nimi skupnostmi. Kolikor mi je znano, nikjer njihovo število ne raste, povsod pada. Vsak dan se ljudje zbujajo in jih je manj, ki govorijo svoj jezik. Iz tega je treba izhajati. Protagonist pa zaradi tega ni žalosten, je pač manj tega. Zato pa to zanj postaja vedno bolj dragoceno. Na eni strani je to jezik. Na drugi strani je tudi umetnost v rokah nekaj ljudi na svetu, ki dirigirajo, kdo je čisto zgoraj in kdo izpade. Če ostaneva še pri simbolih in metaforah – ko so slike izrezane iz okvirov, so še bolj dragocene.

Seveda me. Prepričan sem, da bi danes bile v muzejih druge slike najpomembnejše, če bi vse potekalo malo drugače. Vedno je odločilno, kdo kdaj kaj reče, kaj bomo dali v muzej, iz česa spletemo zgodbo. Če sto let pravijo, da je slika dobra, pač začnejo tudi ljudje, ki se rodijo sto let kasneje, to prepisovati. 

Vedno se kdo na koga sklicuje, da je nekaj dobro ali ni tako dobro. Če bi danes kak kritik videl Mono Liso in ta ne bi visela v Louvru, kdo bi pa rekel, da je to najboljša ali najbolj zanimiva slika sveta? Potrebujemo vedno ljudi, ki nam pritrdijo. Tudi sam sem veliko pisal o razstavah in potem vidiš, kako kot novinar pristopaš do tega. Včasih tudi s premalo občutka do tistega, kar je kdo razstavil. Kar obesi na zid, dá tudi iz duše in je seveda zelo občutljiv na to, kar kdo o teh stvareh pove. Tudi sam sem imel nekaj razstav in to sam izkusil. Sam se nimam za ne vem kakega umetnika, ampak gre za občutek, kako je to, ko greš v javnost in ljudje slike gledajo, kako jih gledajo. Takoj se vse obrne. Kar naenkrat si »objekt, ki ga opazujejo,« nisi pa tisto, kar si kot novinar– tisti, ki opazuje in kaj napiše.

Mislim, da gre za občutek. Vsaka barva, vsak motiv, vsaka kompozicija so občutek in tega niti opisati ne moreš. Modra barva bo vsakemu povedala kaj drugega. Nočem komu dopovedati, kaj je dobro in kaj ni, to mora vsak zase odločiti. Na svetovni ravni pa so to določili razni strokovnjaki. Najprej so ugotavljali, da so samo te slike v redu, ki so v skladu z zlatim rezom. Potem pa so prišli časi, ko to absolutno ni več veljalo. 

Nekaj je avtobiografskih podatkov. Če pa si predstavljate knjigo v francoskem prevodu, potem za tiste bralce teh elementov ni. Knjigo bi brali čisto drugače kakor na Koroškem, kjer me poznajo. Vsak avtor uporablja avtobiografske podatke, knjigo pa je najbolje brati brez vsega tega. To sploh nima opraviti z mano. Zato bi bilo najbolje, če bi kdo knjigo bral v drugem jeziku, v čisto drugem kraju. Na drugem koncu sveta jo bo razumel čisto drugače kakor na Koroškem. Upam, da tisti, ki jo bodo brali v Sloveniji, mene poznajo tako malo, da to ne bo nič vplivalo na vsebino. Seveda brez avtobiografskih elementov ne gre. Knjigo sem pisal eno leto in jo potem še popravljal, ampak v njej je cela izkušnja mojega življenja in v knjigi je tudi nekaj takih zgodb. Predvsem pa gre za izginjanje jezika, izginjanje govora, izginjanje posluha. Za to, da je vsega vedno manj, a to postaja vse bolj dragoceno. Za uvod knjige sem zato vzel stavek svoje hčerke Verene: Vedno tiše se sliši na vogalih že nalomljeni jezik. Ne gre samo za jezik, gre za vse, kar izginja. En lik v knjigi ne more več govoriti, samo poje lahko še. Nekje se je naučil stavka Bo že šlo, pa ne ve, od kod prihaja. Zanj je pomemben, ker je edini stavek, ki ga lahko še izgovori. In prej ste omenili kruh: besede domovina že slišati ne morem več. Mislim, da kruh nadomesti besedo domovina, sploh pa za moje prednike, ki so jih pregnali. Predstavljati si je treba: vzamejo ti kruh doma in te preženejo še v tujino. In s tem so ti vzeli čisto vse. Kjerkoli si, pa ti kruh daje spomin. Jezik in domovina sta v besedi kruh. Nekateri kruh mečejo stran, ker ga imajo preveč, drugi trpijo, ker ga nimajo. Na kruhu se vse odloča. Če veš, kako so včasih sejali, želi, mleli, kako so ga mesili, kako je bil dragocen, da ni padlo kaj na tla in da niso nobenega kruha vrgli stran – odnos do kruha opredeljuje tudi odnos do sveta in do soljudi.

Če boš vrgel kruh stran, ti bo še marsikdo rekel, da si tepec, saj to je hrana, drugi gladujejo. Če se to zgodi pri jeziku, ti tega nihče ne bo očital, češ da je to tvoja privatna zadeva.

Tega ne bi fokusiral preveč na Ziljo. To čaka še vse na Koroškem. Za knjigo je bilo treba imeti izhodišče, ampak tako gre vsem narodnim skupnostim v Evropi, povsod jezik izginja, to ni vezano samo na Ziljo. Ni nobenega obupa v tem, da je vedno manj jezika. V knjigi je prispodoba o moškem, ki si hoče narediti čoln, da se bo še enkrat peljal na morje. To pomeni, da je še čisto vse mogoče. Najraje pa imam tiste člane narodne skupnosti, ki doma z otroki, s starimi starši in z vnuki govorijo slovensko. Ti so najvažnejši.   

Vincenc Gotthardt
Na drugem koncu sveta
Mohorjeva založba, Celovec, 2020
ISBN 978-3-7086-1038-2
21,90 €
Knjigo je mogoče kupiti tudi
po spletu z brezplačno dostavo.