
Pri Prosvetnem društvu Lipa iz Velikovca je 15. novembra gostoval dr. Daniel Grafenauer, predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru, ki so ga ustanovili prav poplebiscitarni begunci iz Koroške. Geslo kluba je od njegove ustanovitve leta 1928 do danes »Koroška ni izgubljena, dokler mislimo nanjo in delamo zanjo«, avtor gesla je v Žužalčah pri Brnci rojeni Anton Brandner.
Naslov predavanja v Kulturni dvorani društva Lipa se je glasil »Poplebiscitni begunci in njihova družbena integracija v osrednji Sloveniji«. Poleg te teme, ki jo je dr. Grafenauer na Koroškem večkrat predstavljal, je na kratko spregovoril tudi o delovanju »jugoslovanske« uprave v Velikovcu leta 1919 in 1920. Od maja 1919 do oktobra 1920 je v Velikovcu delovalo učiteljišče in slovenska gimnazija, ki kljub obveznostim iz Saintgermainske pogodbe ni nadaljevala svojega delovanja po plebiscitu leta 1920. Po besedah Daniela Grafenauerja je kar 90 odstotkov dijakov 1. razreda te gimnazije po letu 1920 nadaljevalo šolanje čez mejo v Kraljevini SHS. Delovanje »jugoslovanske« uprave v Velikovcu leta 1919 in 1920 do neke mere pojasni tudi ne ravno vzpodbuden odnos do dvojezičnosti in slovenske narodne skupnosti v mestu.
Martin Kuchling: Običajno prireditveno leto pričnemo s Kulturnim praznikom v Tinjah, ki ga PD Lipa pripravlja skupaj z domom Sodalitas. Tega smo morali odpovedati oziroma izvesti po spletu. Tudi vaje naših kulturnih skupin so bile prekinjene, tako da naše dejavnosti niso bile le okrnjene, temveč do poletja ustavljene. Ko so bile vaje spet mogoče, smo izvedli koncert v Velikovcu, sledilo je poletno zatišje. Ko so se pevci spet zbrali, smo razmišljali, kaj bi bilo mogoče v tem letu še izvesti in ena od teh stvari je predavanje Daniela Grafenauerja o poplebiscitnih beguncih iz Koroške v takratno Slovenijo. Jeseni smo z vokalno skupino tudi nastopili na sejmu šeg in navad v Celovcu.
Velikovec je svojevrsten izziv za dvojezičnost in Slovence, ki tu živimo. O tem, kako sem Velikovec doživljal v mladosti in kako ga doživljam zdaj, sem pred letom ali dvema tudi pisal v koledarju Mohorjeve. V nemščini nosi Velikovec naziv Mesto plebiscita, kar na Koroškem označuje prej nemško nacionalne pozicije kakor pa recimo spravne. Ampak vseeno mislim, da je prisoten tudi pozitivni razvoj, recimo z obiski prejšnjega župana na naših prireditvah, tudi zdajšnjega smo povabili, da nas obišče in na tej ravni stvari dobro delujejo. Občina nas vabi k sooblikovanju njihovih prireditev in se udeležuje tudi naših.
Tega ne bi rekel. Politika se vedno prilagaja razvoju in vzdušju v družbi. Tudi prejšnji župan, ki je bil često gost na naših prireditvah, je bil zelo previden v tem, kako daleč gre v svojem prilagajanju. Da smo v nekih novih časih, priča tudi delovanje konsenzne skupine in nedavno skupno odkritje spominske plošče na pokopališču, ki je šlo v smer sprave. Tudi če sam ne odobravaš vsega ali pričakuješ še naslednje korake, gre za stopanje v smer boljšega razumevanja. Iskreno upam, da nas bo na koncu te poti še dovolj, da se razumemo med sabo.
V našem društvu bi radi izvedli več dvojezičnih prireditev, h katerim bi povabili tudi nemškogovoreče, ki bi jim na ta način ponudili roko.
Obstajajo določeni signali v tej smeri, recimo podjetje Mid Bau je pred dvema letoma objavilo dvojezični koledar, pa dvojezična spominska plošča vsem padlim v koroških bojih 1918–1919 na pokopališču v Velikovcu. To so sicer majhni koraki, mogoče zaradi tega, ker je drugačen tudi čas. V sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja kaj takega ne bi bilo niti mogoče. Če se ozrem na svoje izkušnje iz mladosti, moram povedati, da nisem imel slabih izkušenj. Se pa spomnim nečesa, kar je morda ilustrativno za prilagajanje, in kar sem kot otrok doživel na trgu z očetom. Ljudje so se, ko so šli na trg v Velikovec, prilagodili tako, da so govorili nemško, tudi tisti, za katere si vedel, da znajo slovensko. Bil sem še majhen, ko sva z očetom na trgu v Velikovcu kupovala od kmeta, menda je bil iz Šentprimoža, ki naju je še pred nakupom po slovensko nagovoril.
Dva tedna kasneje sem bil spet tam, isti kmet je imel stranko, pristopil sem in ga nagovoril v slovenščini. Ni se zmenil zame, ni več znal slovensko, pa je šlo za istega človeka. Že tedaj sem si mislil, da za tovrstnim prilagajanjem pravzaprav tiči preračunljivost.
Iz rubrike Kultura preberite tudi