Letošnja jesenska sezona v Slovenskem inštitutu na Dunaju se je pričela 24. septembra na skupni prireditvi z dunajskim Inštitutom za avstrijske vede ob sodelovanju Litovskega veleposlaništva za Avstrijo in Slovenijo.
Na Štajerskem rojena Judith Lewonig je predstavila svojo dvojezično nemško – litovsko publikacijo »AVSTRIJA IN LITVA – 2500 let medsebojnih stikov«, ki je izšla v glavnem mestu te baltske države Vilna. Avtorica knjige se že dve desetletji kot novinarka posveča kulturnemu in političnemu dogajanju v baltskih državah. Litva ima dolgo zgodovinsko tradicijo, ki sega daleč v srednji vek. Toda avtorica knjige o Avstriji in Litvi posega še mnogo dalje v globine zgodovine pred nastankom sedanjih narodov in držav, ko analizira nekdanje stike med Baltikom in srednjo, zahodno in južno Evropo.
Že več stoletij pred Kristusovim rojstvom so po t. i. jantarski poti drzni trgovci tovorili v tedanjem času posebno dragoceni in cenjeni jantar od baltskih obal ob Vzhodnem morju čez današnjo Poljsko in Češko do Donave na današnjem avstrijskem ozemlju, kjer so Rimljani zgradili večje mesto Carnuntum. Jantarska pot je od tam potekala čez Slovenijo pri Ptuju, Celju in Ljubljani – Emoni vse do Ogleja in od tam dalje v Italijo.
Nakit iz jantarja so arheologi odkrili tudi v današnji Avstriji. V Keltskem muzeju v Halleinu npr. hranijo dragoceno ogrlico iz 390 jantarskih kroglic, ki so jo izdelali okrog leta 530 pred Kristusom. Našli so jo v grobu okrog 30 let stare ženske na salzburški gori Dürrnberg.
Prvič se ime Litva kot Litua pojavi leta 1009. Okrog leta 1235 združi veliki knez Mindaugas posamezne litovske rodove v širšo skupnost. Krščanska Evropa skuša v tem času na t. i. »litovskih pohodih« v nekrščanske divjine spreobrniti pogansko prebivalstvo. Pohodov se udeležujejo številni vitezi iz vseh koncev Evrope, med njimi so tudi celjski grofje. Istočasno je to tudi veliki čas Litve, ki je izrabila praznino, ki je nastala po mongolskih vpadih v Rusijo, in razširila svoja ozemlja proti Beli Rusiji in Ukrajini.
Ko leta 1386 veliki knez Jagielo sprejme krščansko vero z novim imenom Vladislav in poroči poljsko kraljico Hedvigo (Jadvigo), se obe državi združita v dvodelno zvezo. Istočasno se začne pokristjanjevanje Litve, ki je najdalje v Evropi ohranila pogansko vero in poganske običaje.
Kar sedem habsburških nadvojvodinj se priženi na poljsko – litovski kraljevski dvor po znanem avstrijskem načelu »Tu felix Austria nube« (Ti srečna Avstrija poroči se). Posebno zanimiva je poroka vnuka in vnukinje cesarja Maksimilijana I. v dunajski stolnici sv. Štefana 22. julija 1515, ki se še kot otroka poročita z otrokoma jagelonskega vladarja.
Naj ta podatek o vladarskih povezavah med Avstrijo in Litvo oziroma Poljsko dopolnim z malo znano povezavo celjskih grofov z Litvo in Poljsko, ki je po ugotovitvah Milana Štruca (Re-vija SRP, Ljubljana, št. 147/ 148, 2019) v slovenskem in delno tudi v avstrijskem zgodovinopisju skoraj v celoti spregledana. Veliki knez Jagielo oz. Vladislav je bil namreč po smrti svoje prve žene od leta 1402 poročen z Ano Celjsko, sestrično cesarice Svetega Rimskega cesarstva Barbare, ki je bila hčerka Hermana II. Celjskega. Ta je prišel tudi na Poljsko in v Litvo, da bi v imenu cesarja Sigismunda vodil pogajanja v sporu med Poljsko in Prusijo. Vendar pogajanja niso bila uspešna. Leta 1410 je sledila znamenita bitka pri Tannenbergu, kjer sta Litva in Poljska premagali Nemški križarski red, ki si je skušal pridobiti ozemlja v Vzhodni Prusiji in Litvi.
Stiki med celjsko rodbino in Litvo ter Poljsko so se nadaljevali. Pomembna je bila na primer poroka Vladislavovega sina Kazimirja IV. Jagela z Elizabeto Avstrijsko, ki je bila vnukinja Barbare Celjske.
Pomembnejši stik med Litvo in slovenskim ozemljem simbolizira, kot je nakazal na prireditvi direktor Slovenskega inštituta Herbert Seher, baron Sigmund Herberstein, ki se je rodil leta 1476 v Vipavi in se pozneje uveljavil na cesarskem Dunaju. Dvakrat je kot diplomat potoval v Rusijo na moskovski dvor tamkajšnjega velikega kneza. Na potovanju se je ustavil tudi v Vilni. Njegov v italijanščini objavljeni popis teh potovanj Moscovia iz leta 1550 je bil uspešnica po vsej Evropi.
Zanimiv je tudi podatek, da leta 1683 ob drugem turškem obleganju Dunaja reši poljski kralj in litovski veliki knez Jan Sobieski habsburško cesarsko prestolnico samo s poljskimi vojaki, ker mu litovska vojska zaradi nesporazumov noče pravočasno priskočiti na pomoč.
Leta 1732 preženejo okrog 15.000 protestantov iz tedaj še samostojne cerkvene katoliške državice Salzburg. V stiski se zatečejo na skrajni vzhodni rob tedanje Vzhodne Prusije v tako imenovano »Mažoji Lietuva« (Malo Litvo), kjer mnogi zaradi težkih življenskih pogojev kmalu umrejo.
Leta 1795 pride Litva pod rusko nadoblast. Februarja 1918 v času ruske revolucije razglasijo prvo neodvisno litovsko republiko, ki zaide v težave s sosednjo Poljsko, a že 1940 zasede Litvo zaradi dogovora s Hitlerjem Sovjetska zveza. 1941 sledi ob Hitlerjevem napadu na Rusijo nemška zasedba, med katero nacionalni socialisti izvršijo težke zločine nad Židi in drugim prebivalstvom. Po drugi svetovni vojni postane Litva spet ena od socialističnih republik Sovjetske zveze, vendar se v litovskih gozdovih protikomunistični odporniki dolgo časa borijo za državno neodvisnost. Ta se uresniči šele leta 1990 ob razpadu Sovjetske zveze. Od leta 2004 je Litva članica Evropske unije.
Stiki med Litvo in Avstrijo so raznovrstni in mnogostranski, kot je naglasil tudi direktor Inštituta za avstrijske vede, univerzitetni profesor Ernst Bruckmüller. Dunajski profesorji delujejo na medicinski fakulteti univerze v Vilni v času habsburške monarhije, medtem ko po drugi svetovni vojni najdejo v Avstriji zatočišče poleg navadnih beguncev tudi litovski glasbeniki, slikarji, pisateljice in pisatelji ter politiki. Med najpomembnejše tedanje litovske emigrante zagotovo sodi nadškof iz škofije Kaunas Skvireckas, ki najde zatočišče v tirolskem samostanu Zams.
Zanimivemu dogodku v dunajskem Slovenskem inštitutu in Inštitutu za avstrijske vede je sledila še litovska pogostitev z raznimi nenavadnimi jedmi in »litovskim rdečim vinom« iz gozdnih jagod, ki jo je pripravilo litovsko veleposlaništvo na Dunaju.
