V soboto, 1. maja, je v Muzeju Wernerja Berga v Pliberku odprla vrata razstava doma/daheim – na poti h koroškim Slovencem. Ob Bergovih slikah so na ogled fotografije Karla-Heinza Fessla.
Celovec Lani je pri Mohorjevi založbi izšla monografija doma/daheim – na poti h koroškim Slovencem, v kateri je fotograf Karl-Heinz Fessl fotografsko in pisno portretiral 45 koroških Slovenk in Slovencev. V Novicah smo tedaj zapisali, da je Fesslova odlika, »da ni Slovenec – zaradi distance.« In da so nastali »tenkočutni pogledi ´tujega´ opazovalca, nekatere izpovedi so boleče pretresljive, skoraj vse zelo osebne. Nikdar pa avtor ni voyeur, nikoli bralcu ne daje priložnosti, da bi se naslajal ob usodah drugih.«
Portreti, tako fotografski kot tudi pisni v knjigi doma/daheim, so zelo intimni. Kako pristopate do ljudi, kako se jim približate, da sebe tako zelo razkrijejo?
Karl-Heinz Fessl: Mislim, da je odgovor v eni besedi – čas. Da si vzamem čas za človeka. Nekaterih nisem obiskal samo enkrat, temveč dva- ali trikrat. Pogosto pa je uspelo tudi z enim obiskom. Pri ljudeh sem bil ure dolgo, ponavadi sem si vzel kar cel dan časa. To ljudje občutijo. Ne glede na to je bilo še nekaj, česar se nisem zavedal, ko sem se lotil tega dela: opazil sem, da se koroške Slovenke in Slovenci veselijo, ko jih nekdo zavestno dojema, jim nameni čas, da ustvarja delo, v katerem so vsebina. Številnih se je to dotaknilo, meni pa odprlo vrata. Na projektu sem delal sedem let. Vmes sem celo izgubil rdečo nit in kakšno leto nisem naredil nič, potem pa sem se zavedel, da moram to končati, ker je pomembna zgodba.
Ste včasih imeli občutek, da se ljudje že preveč razkrijejo, razgalijo, da to skoraj že postaja portretiranje akta?
Mislim, da ne. Vedno znova sem opazil, da se je kdo na določenih mejah ustavil pri pripovedovanju. Ko sem bil pri gospe Smrtnik, mi je začela pripovedovati o izseljevanju in kako sta se od štirih članov njene družine vrnila samo še dva. Med pripovedovanjem sem ugotovil, da nastajajo dokumenti, ki jih je treba ohraniti. Če teh ljudi kdaj ne bo več, bi bilo vse izgubljeno. Tudi zato se mi je zdelo potrebno izvesti projekt, ker obstaja veliko zgodovinskih razprav in političnih spisov, po mojih ugotovitvah pa je malo ali sploh ni aktualnega gradiva o tem, kako koroškim Slovenkam in Slovencem gre danes. O tem so zelo različno govorili. Zelo se me je dotaknilo, ko je Rozka Sticker rekla, da »smo sedaj zreli za muzej,« in da so to vidi tudi v tem, da kakor muzealec sprašujem koroške Slovence, kako jim gre. Oni da so praktično zadnja generacija. Govorila je tudi o tem, kako je v njeni družini, ker nekateri ne govorijo več slovensko. Po drugi strani pa je bila Mira Stadler, tedaj študentka režije na Dunaju, ki je rekla, da »smo preveč trmasti, da bi izumrli.« Če bo kdaj imela otroka, je zatrdila, bo govoril slovensko, tudi če bodo živeli na Dunaju.
Z »zrelostjo za muzej« sva že pri Muzeju Wernerja Berga v Pliberku. Vaše fotografije iz knjige doma/daheim so tam vzporedno s slikami Wernerja Berga, ki je prav tako portretiral koroške Slovence, ljudi iz Podjune. Kakšne vzporednice vidite sami?
Preden odgovorim na to, še zanimiv podatek: moj oče je bil novinar pri Kleine Zeitung in je za svoje članke sam fotografiral. Spominjam se prve omembe imena Werner Berg, ko je oče prišel domov s pliberškega jormaka – bil je novinar, ki je hodil med ljudi, teh je danes vse manj – in rekel, da mu je uspelo nekaj čudovitega: fotografiral je Wernerja Berga, kako slika ljudi na jormaku. Ampak da odgovorim na vaše vprašanje: mislim, da obstajajo ujemanja med Wernerjem Bergom in menoj. Werner Berg ni bil koroški Slovenec in tudi jaz nisem, za naju oba pa je značilno, da se rada druživa s tako imenovanimi normalnimi ljudmi. In zato sem omenil zgodbo o svojem očetu – želodec se mi obrača v snobovskih družbah. To me sploh ne zanima. Kadarkoli sem bil med ljudmi, ki so v knjigi in sem se z njimi pogovarjal, sem se vrnil domov srečen. Načelo projekta je bilo: med koroškimi Slovenkami in Slovenci so zelo znane osebnosti, vendar jih zavestno nisem vključil, kar je včasih bilo težko. Zelo rad bi se pogovarjal z Majo Haderlap, a sem se odločil za manj prominentnega brata. Mislim, da je v tem decentnem opazovanju, v pristopu do ljudi povezava med Bergom in menoj. To pa je tudi že vse.
Fotografija je lahko tudi olepšavanje …
Drži.
… Werner Berg pa je ljudi slikal brutalno resnično. Takšne, kakršni so, tudi v njihovi bedi in revščini. Kakšen je vaš pristop pri fotografiranju?
Sam se kot fotograf že dolgo razumem kot portretist ljudi in regij. Veliko sem potoval po svetu. Kar sem delal s koroškimi Slovenci, sem na primer naredil tudi s Kubanci. Dlje časa sem bil tudi v Albaniji. Najpomembneje je, da si privoščiš luksuz vzeti si čas za ljudi. Vse drugo se potem dogaja samo od sebe. Slik, kakor so nastale za projekt, nikoli ne bi bilo, če bi rekel – končala sva s pogovorom, sedaj pa še slike. Nastajajo v pogovoru. Značilen primer je Rozka Sticker, ki sem jo osebno spoznal šele na dan intervjuja. In mi je pripovedovala neverjetno dramatično zgodbo, kako jo je učitelj na glavni šoli vlekel za lase in rekel: »Pa imamo spet eno Tratarjevo čušinjo!« Ko je to rekla, je dvignila roko, kot da bi se sama vlekla za lase. In tedaj sem jo prosil, če to lahko ponovi. Stopila je na stol in tako je nastala slika. In zato so slike lahko avtentične. Ne bom rekel, da to velja v enaki meri za vse posnetke, kakor se pač v pogovoru ni mogoče vsakemu enako približati. Vendar mislim, da imam sposobnost pri ljudeh pridobiti zaupanje, ker vidijo, da so moji nameni pošteni. In tako, upam, se zgodijo odkriti pogovori in slike. In tudi avtentične. Ker ste omenili olepšavanje – ni to moj namen, ne morem pa preprečiti, da bi se kdaj zgodilo. To je vedno hoja po robu.
Obdelava in retuširanje slik obstajata, odkar obstaja fotografiranje. Z digitalizacijo je to postala vsesplošna praksa. Kakšen je vaš odnos do tega?
Ja, uporabljam. Običajna kamera s pomočjo računalniških algoritmov vsak posnetek avtomatično nekoliko obdela, izboljša. Danes skorajda ni mogoče, da bi res strašansko slabo fotografirali. Visoko profesionalne kamere tega ne naredijo in posnetki so povsem surovi. Zato jih moram obdelati. Ne delam pa lepotnih popravkov. Kakor smo prej morali razviti sliko v temnici, moramo danes razviti sliko z digitalno tehniko. Več pa tudi ne naredim, ni nobenih bistvenih posegov.
Na svoji spletni strani ste objavili slike iz različnih serij. Fotografije iz Albanije in Romunije, posnete v revnih predelih države, v črno-beli tehniki ustvarjajo vtis, kot da bi bile posnete pred sto leti, zdijo se izjemno avtentične. Skratka, kaj vam je bliže – črno-belo ali barva?
Oboje. Glede na situacijo. V knjigi doma/daheim so uvodne slike pri vsaki osebi črno-bele, vse druge pa barvne. Menim, da s črno-belo tehniko lahko bolj poudarjam . V Muzeju Wernerja Berga so na ogled samo črno-beli posnetki, uvodne slike iz knjige. To je obenem čudovit kontrast Bergovi barvitosti …
… ki je z lesorezi delal v črnobeli tehniki …
… in zato se vse ujema. Poleg tega je to prva razstava fotografij v Muzeju Wernerja Berga.
S čim danes fotografirate? Samo še digitalno ali tudi še s filmom?
Ko sem opustil stari studio s temnico, sem nehal s filmom. Prepričan sem, da moraš pri analogni fotografiji razvijati sam, drugače ne dosežeš želenih rezultatov. Danes na potovanjih delam z Leico M, kruh si pa služim z Nikonom.
Kruh si služite z naročili, umetniško zanimanje pa vzbujajo vaše fotografske zgodbe, ki nastajajo predvsem na potovanjih. Na čem delate sedaj, kakšne zgodbe boste pripovedovali?
Začenjam s projektom, ki ima delovni naslov »Inspiration« in pri katerem gre za to, kako umetniki, od pisateljev do slikarjev, od filmarjev do skladateljev pridejo do inspiracije, kaj jih navdihuje pri ustvarjanju.
In kaj navdihuje vas?
Srečanje z ljudmi. Njihov feedback. Vedno si delam beležke in ko pridem domov, nadaljujem z raziskovanjem in branjem. Kreativnost je tudi v tem, da veš, kako priti do novih informacij in vtisov. To me potem dodatno spodbuja. Zaradi tega je poklic tako lep, ker vedno gre naprej. Iz tega pa črpam moč.
