Vejniki doma in Veiniki po svetu: Družinsko srečanje na odprtju razstave

Potomci Josefa Vejnika živijo v Moskvi in Minsku, pišejo pa se Veinik, kar je njihovemu sorodniku, raziskovalcu družinskih dreves in avtorju nove knjige »Življenje brez korenin« Ferdinandu Bevcu zelo otežilo iskanje sorodnikov. »Življenje brez korenin« se glasi tudi naslov slike Alene Veinik, ki jo je umetnica predala svojemu sorodniku Ferdinandu Bevcu. Vidno ganjeni Bevc je ob predaji slike povedal, da je dolga leta brez uspeha iskal stik s Josefom Vejnikom in z njegovimi potomci v Rusiji in Belorusiji: »Z iskanjem Josefa Vejnika sem začel leta 1980, tedaj še ni bilo interneta, tako da sem pisal pisma v Rusijo, ki pa so ostala brez odgovora. Ko je prišel internet, jih nisem našel zaradi drugačne pisave priimka. Uspel sem sicer najti spletno stran fizika Alberta Veinika, a nisem misil, da je naš sorodnik. Leta 2008 je na občini zvonil telefon, klical je gospod Besser, ki ima sobe za goste, da je pri njem neki Rus, ki išče sorodnike, imenuje pa se Veinik. Čez četrt ure sva se že pogovarjala preko prevajalca, pokazal sem mu svoj akt o družini Vejnik in skupaj nama je uspelo dopolniti družinsko drevo.« Kaj pa so v življenje Ferdinanda Bevca vnesli izgubljeni sorodniki, Veiniki iz Rusije in Belorusije? »Spoznanje, kakšne nesreče povzroča zgodovina ali politika, danes imamo podobno situacijo kot nekoč. Trije člani družine Veinik so pred režimom pobegnili iz Belorusije, eden je v Gruziji, dve pa na Poljskem. Povsem utihnila je tudi zveza s sorodniki v Rusiji, tako da Alenina slika 'Življenje brez korenin' govori tudi o tem.«

Pravne ovire, bolje rečeno sankcije EU proti Rusiji in Belorusiji tokrat Aleni Veinik, njenemu možu, pevcu Andreju Klišku in violinistki Yuliyi Lebedenko sicer niso preprečile prihoda, a je za njihov vizum moral intervenirati koroški deželni glavar Peter Kaiser. »Postopek za pridobitev vizuma za Aleno in moža je trajal dve leti,« je povedal Ferdinand Bevc, medtem ko violinistka živi na Dunaju. Omenjene sankcije zadevajo uvoz slik, umetničini akvareli iz Belorusije v Evropsko unijo. Kako jim je slike uspelo spraviti do Železne Kaple, ne Vili Ošina ne Ferdinand Bevc nista hotela izdati, strinjala pa sta se s formulacijo, da so jim pri tem zelo pomagale »stoletne izkušnje Kapelčanov s šmuglanjem«.

Alena Veinik je po izobrazbi modna oblikovalka, slikarstvu se je zapisala po srečanju s slikarjem Karlom Vejnikom iz Železne Kaple v letu 2019. Alena je pravnukinja Josefa Vejnika in vnukinja ruskega fizika Alberta Veinika: »Pred petimi leti sem prav tukaj začutila klic umetnosti. Ukvarjala sem se z modnim oblikovanjem in imela pomisleke, ali naj kot odrasla ženska začnem s slikanjem, nato pa sem tukaj spoznala svojega sorodnika, slikarja Karla Vejnika. Odtlej študiram, ustvarjam, raziskujem in razstavljam. Ustvarjam v precej zahtevni tehniki akvarela, ki ne dopušča popravkov, poleg tega pa se barve zelo samosvoje prelivajo po papirju. Gre za ples med kontrolo in prepuščanjem materialu.« Po razstavi je umetnica odpotovala v Italijo, po novem letu sledi obisk Francije, nato pa vrnitev na Koroško, preden se po treh mesecih bivanja v Evropi – toliko časa traja vizum – vrne v Minsk. »Sem sem pripotovala tako, da smo najprej iz Minska z avtobusom potovali v Vilno, nato leteli na Dunaj, od koder smo z vlakom prispeli na Koroško. Kar se moje domovine tiče, pa je tako, da plamen sveče najsvetleje sveti v največji temi.«

Josef Vejnik se je rodil leta 1982 v Strutzevi kajži v Remšeniku očetu Antonu Vejniku, mežnarju v cerkvi sv. Lenarta pri Remšeniku, in materi Anni Podbreznik. Predniki Josefa Vejnika so se s Kranjske kot gozdni delavci in rudarji v 19. stoletju preselili v okolico Železne Kaple. Leta 1914 je bil Josef kot vojaški obveznik vpoklican na vzhodno fronto, kjer se je izgubila njegova sled. Med vojnim ujetništvom v Taškentu, glavnem mestu današnjeega Uzbekistana, je spoznal svojo ženo, s katero sta imela tri otroke. Josef Vejnik se je sprva preživljal kot cirkuški artist, znan je bil po vratolomnih vožnjah z motornim kolesom, pozneje pa kot vsestranski rokodelec. Umrl je leta 1980 v Skriveriju v Latviji, kjer je tudi pokopan. Sin Viktor Albert, ki je fizik in živi v Rusiji, je med najpomembnejšimi svetovnimi znanstveniki na področju termodinamike.