V četrtek, 7. aprila, se je v Musilovi hiši z otvoritvijo razstave Spuren/Sledi začel niz prireditev, povezanih s spominom na 80. obletnico pregona koroško-slovenskih družin z njihovih domačij. Otvoritev razstave je pomenila tudi svojevrsten smerokaz skozi načrtovane prireditve, povezane s pregonom.
Musilova hiša do 2. junija v pritličju in prvem nadstropju gosti razstavo Spuren/Sledi. Na njej se s svojimi umetniškimi deli predstavljajo Verena Gotthardt, Marko Lipuš, Tanja Prušnik in Karl Vouk. Razstavo smo vam že pred otvoritvijo predstavljali v 13. številki Novic, in sicer v članku »Družinske zgodbe, umetniško povzdignjene v dediščino človeštva«.
Na otvoritvi razstave Sledi je bilo že zaradi številnih govornic in govornikov jasno, da ne gre za običajno vernisažo. Za začetek je na otvoritvi spregovoril Alexander Gerdanovits, vodja oddelka za kulturo pri mestu Celovec. Dejal je, da gre za »zelo pomembno razstavo, še posebej v teh svetovno zgodovinsko razgibanih časih«, za katere je imela Ingeborg Bachmann očitno prav, ko je zapisala, da zgodovina nima učencev. Naslednji govornik je bil mestni svetnik, kulturni referent Franz Petritz, ki je dejal, da gre pri pregonu za temo, ki se ji je posvečal tudi kot zgodovinar. »Pomembno se je zavedati, kaj se zgodilo, kakšna krivica je bila storjena pregnanim in kakšne dolgoročne učinke lahko imajo politične odločitve. Vojna na vzhodu nam kaže, kaj se zgodi, ko se izvotlijo demokratični procesi, ko se demokracija začne zdeti samoumevna.« Petritz je spomnil, da so bile tako demokracija kot tudi z njo povezane pravice in dolžnosti »težko priborjene« in je pristavil, da se nikoli ne smemo sprijazniti s krivico, kjerkoli jo srečamo.
Karl Vouk je umetniški vodja prireditev, povezanih z 80. obletnico pregona. Na otvoritvi razstave Sledi je povedal, da zelo obžaluje, da mu ni uspelo za obširen program vzbuditi zanimanja na koroških in avstrijskih šolah. Zahvalil se je Musilovi hiši za pripravljenost gostiti razstave s političnimi, pogosto neprijet-nimi temami. Povedal je, da je trajalo dolga desetletja, da so se teme pregona po zgodovinarkah in zgodovinarjih lotili še umetnice in umetniki. Opozoril je na to, da se je preganjanje koroških Slovencev začelo že takoj po anšlusu, kakor tudi na to, da se ni končalo z deportacijami 14. in 15. aprila 1942, temveč so se deportacije zavednih koroških Slovencev nadaljevale praktično do konca vojne. Dejal je, da je namen razstave Sledi, kakor tudi vseh drugih prireditev, povezanih z 80. obletnico pregona, v publiki vzbuditi razmišljanje o dogodkih, ki jih je zakuhala nacionalsocialistična politika. Predvsem pa je Vouk precej podrobno predstavil program prireditev, ki jih v tem letu pripravlja Zveza slovenskih pregnancev bodisi sama bodisi v kooperaciji (glej spodaj).
Nadalje sta na otvoritvi spregovorila Anke Bosse, predstojnica Musilovega inštituta in Heimo Strempfl, vodja Musilovega muzeja. Na kratko je spregovoril tudi Gregej Krištof, predsednik Zveze slovenskih pregnancev. Povedal je, da je kot predsednik zveze v zadnjih tednih obiskal 25 od 108 še živečih pregnancev, od katerih se večina še vedno z grozo spominja jutranjih ur 14. aprila 1942, ko so jim gestapovci z orožjem dali pol ure časa, da spakirajo vse potrebno in se spokajo v tovornjak.
Na kratko sta spregovorila tudi Tanja Prušnik in Marko Lipuš, medtem ko je bila Verena Gotthardt zaradi študijskih obveznosti odsotna.
